Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Zjutraj smo se Ahmed, Josh in jaz peš odpravili proti Cap Blancu. Prvotno je bilo v načrtu, da štopamo tja, vendar je Ahmed predlagal, da gremo peš in sproti ustavljamo vozila. V manjši nahrbtnik sem si spakiral nekaj sadja in dovolj vode za cel dan. Iz mesta smo prišli kar hitro, od tam naprej pa je bila speljana zgolj še neurejena puščavska pot dovolj široka za en avto. Ahmed nama je ob poti pokazal zapuščene rove francoskih kolonialistov iz vojne za neodvisnost Mavretanije okrog 50 let nazaj in t.i. pokopališče ladij, kjer namenoma nasedejo ladje in jih pustijo rjaveti. Na pol poti smo naleteli na zapuščeno vojaško bazo okrog 500m stran s poti in tam nekaj pomalicali. Medtem sta mimo pripeljala dva terenca OZN, ki sta zaradi bližine nepriznane Demokratične republike zahodne Sahare in minskega polja tam patruljirala. Vsi smo vstali in začeli mahati proti njim, toda nista se ustavila, zato smo morali prepešačiti še drugo polovico poti. Ker smo tja prišli čisto izmučeni, nam je varnostnik na vhodu pripravil čaj in rekel, naj ne skrbimo, kako bomo prišli nazaj v mesto, saj nas bo tja peljal on zvečer po izmeni. Ker je bilo do izmene še kar nekaj časa, smo skoraj da ne splezali od svetilnika pri Cap Blancu do zapuščene plaže in se kopali, dokler naju z Joshem ni potolklo sonce.

Ko se vedeževalčeva prerokba skoraj uresniči

Po izmeni smo se z varnostnikom na štirikolesniku odpeljali nazaj v mesto. Čeprav je narejen za največ dve osebi, se nas je gor peljalo šest. Varnostnik je vozil, za njim je bil njegov sodelavec in še eden sodelavec na zadnjem levem blatniku, na zadnjem desnem blatniku je sedel Ahmed, Josh in jaz pa na sprednjih dveh blatnikih.

Cap Blanc, Mavretanija, Afrika

Ko sva z Ahmedom prišla nazaj domov, sem bil lačen, toda tako utrujen, da sem najprej odspal kakšni dve uri. Zbudil me je Omarjev klic okrog desete zvečer, ki me je spet klical da bi šli nekaj pojest. Omar in Josh sta se pripeljala s taksijem do Ahmedovega stanovanja in me pobrala, nato pa smo šli do družine Omarjevega prijatelja na večerjo. Kot je Mavretancem v navadi, je za taksi plačal Omar. Ker smo bili pozni, so moški do takrat že povečerjali, zato smo se morali pridružiti ženskam, čeprav to v Mavretaniji ni najbolj primerno.Ena od njih je z roko pokazala na prstanec druge roke, češ če sem poročen. Ko sem pokazal, da nimam prstana, je sledil blazen smeh, nato pa sta prosili Omarja, če bi lahko tolmačil naš pogovor. “Iz kje si? Kaj delaš? Koliko si star?…” so si sledila vprašanja eden za drugim, dokler enkrat ni Omar padel v blazen smeh in mi nato povedal, da se ena od njih želi poročiti z mano. Najprej sem seveda mislil, da gre za šalo, zato sem se smejal z njimi, toda pogovor je postal resnejši, ko so mi postavili pogoje za poroko. Deklica (ja, bila je stara 14 let) si je seveda močno želela poroke in me zato na vso moč prosila, naj sprejmem pogoje, jaz pa sem rekel, da se lahko zmenimo, ko se naslednjič vrnem v Mavretanijo. Moj predlog je naivno sprejela, vendar je po tem, ko smo že skoraj odšli spat, hotela iti z mano nekam na samo. Omar jo je k sreči prepričal naj se vrne domov in me pusti pri miru. “Holly shit? So the fortune teller was right about your two wives?!” (o vedeževalcu sem pisal v prejšnjem prispevku) se je Ahmed presenečeno odzval, ko sem mu povedal, kaj se je zgodilo, jaz pa sem se samo še ulegel na tla in zaspal.

 

Pot čez minsko polje v Zahodno Saharo

Zjutraj je bilo slovo od Ahmeda in Omarja kot vedno težko, toda Josha in mene je gnala naprej naslednja precej zanimiva dogodivščina. Med Zahodno Saharo in Mavretanijo, je ozek pas osvobojenega območja Demokratične arabske republike Sahare (DARS), ki je v večini posuto z minami. To območje si je celo prislužilo naziv najdaljše sklenjeno minsko polje na svetu, saj se razteza vse od Atlantika pa do jugozahoda Alžirije. Odločila sva se seveda, da petkilometrski pas prečkava peš. Preden sva lahko stopila na območje DARS-a, sva morala dobiti izstopni žig na mavretansko vizo, kar je bil v primerjavi z mojim vstopom v Mavretanijo zelo hiter in neutrujajoč postopek. Na minskem polju so nama ustavljali avtomobili, češ da naju zapeljejo do maroške strani Zahodne Sahare brezplačno, toda raje sva tavala peš tam čez in sem pa tja zavila iz z modrimi OZN-ovimi kamni označene očiščene poti.

Po dobri uri raziskovanja, sva prispela na maroško mejo, kjer sva takoj dobila vstopni žig in so naju na moje začudenje brez dodatnih vprašanj spustili naprej (maroške oblasti namreč tujcem omejujejo potovanja v Zahodno Saharo, saj gre za okupirano območje). Na drugi strani sva začela štopati proti 400 km oddaljeni Dakhli, ki je prvo veliko mesto severno od mavretanske meje. Mene je negativno šokirala nezaupljivost ljudi, saj nama nihče ni ustavil. Ko sva končno nekje našla enega šoferja tovornjaka, je ta rekel naj počakava pri njegovem tovornjaku pol ure, čeprav si je na koncu vzel 2 uri. Ko je končno prišel nazaj, je rekel, da naju ne more peljati in če takrat ne bi bila tako lačna, da sva komaj stala, bi ga verjetno poslala nekam še kako drugače kot samo z besedami. Šla sva na hitro na prvi maroški Tajin, ki ga mimogrede v Zahodni Sahari jedo brez pribora in si nato poiskala prevoz do Dakhle za nesramno dragih 16€. Kljub vsemu pa sva našla v Dakhli hotel za 4€ na noč.

Naprej proti Maroku

Najina pot se je čez dva dni nadaljevala proti Maroku. V Dakhli sva zaman iskala pravo pivo, bi pa takrat storila skoraj vse za enega hladnega. Josh je s seboj imel Lonely Planet vodič po Maroku, v katerem sva prebrala, da je v maroškem Agadirju pivo za 0,5 € pa da so hostli tam polni evropskih surferk (saj ne vem, kaj od tega dvojega naju je bolj prepričalo :)), zato sva se takrat odločila iti čimprej do Agadirja, pa čeprav je to pomenilo 20-urno vožnjo skozi monotono pokrajino Zahodne Sahare.

Dakhla, Zahodna Sahara, Afrika

Na poti iz Dakhle v Maroko so le posamezne bencinske črpalke ob cesti. Razen glavnega mesta Zahodne Sahare – Layouna, drugih naselij ob glavni cesti skoraj ni.

Glede piva se je Lonely Planet hudo zmotil. Najcenejši, ki sva ga našla, naju je stal 1,8 € na steklenico. No, bil je pa vsaj hladen. Tudi surferka se je kakšna našla sem pa tja, ni jih bilo pa spet toliko, kolikor obljublja Lonely Planet. V nadaljevanju sva še slab teden skupaj potovala po Maroku vse do Marakeša, kjer so se najine poti razšle. Josh je šel proti Gibraltarju in nazaj domov, jaz pa na najvišjo goro v severni Afriki (Toubkal z nadmorsko višino 4167 m), nato pa sem tudi jaz moral zapustiti Afriko in iti domov na hladnih 10°C. 🙂


To je zadnji del Žanove dogodivščine od Senegala do Maroka, tukaj pa si lahko preberete celotno zgodbo: Živjo, Senegal; Otroške favele in žur v Senegalu, Big boss in otežen vstop v Mavretanijo, Mavretanska gostoljubnost, Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji, in ta zadnji del.


 

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.