“Včasih čas obstoji. Se ti zdi, da ne moreš dalje, pa nočeš obstati v trenutku. Strah te je, kaj bo prinesla prihodnost in obenem te je strah, da danega trenutka ne boš uspel izkoristiti do konca. Nikoli se ne odločiš pravilno. Vsak korak dalje zaboli, vsaka neizkoriščena minuta skeli že minuto za tem.
Sem mislil, da bom lahko šel preko sebe, da bom “zajeban”, pa se vedno vrnem nazaj k tistemu pravemu Micu. Sprejeti, da si takšen kot si, se ne pustiti razbolenemu srčku, je prekleto težko … a po drugi strani nekaj najlepšega. Prepričan sem, da prav nič ne daje občutka, da si živ bolje, kot to naredi ljubezen.”
Pravljica: 1099
