Zdaj vem. Če bi se odločal še enkrat, bi prepričal Katko, da greva s kamelami v puščavo Tar za 5 dni. Vsaj 5 dni. Morda še več. Morda bi jo prepričal, da greva iz Bikanerja v Jaislamer. 300 kilometrov. Neskončno polje zlatorumenega peska z razmetanimi drevesi in grmički vzbuja občutek svobode in strahospoštovanja. Ko sem med pozibavanjem visoko na grbi moje kamele razmišlal o tem, kako naravno je preživetje v puščavi najinim vodnikom in na drugi strani, kako bi mene puščava v nekaj dneh dobesedno pojedla, sem jo vzljubil. Vsako minuto sva bila 100 metrov globlje v njej in vsak minuto sem se počutil bolje.
“Še imaš signal?” sem vprašal.
“EDGE. Pa še to samo dve črtici,” je odgovorila.
Zakon! Nisva na Luni in ne zakopana nekje globoko v pragozdu, pa vendar. To je tisto, kar me žene na potovanja. Če kaj, potem to. Trenutek, ko sva zvečer zaspala pod zvezdami. In ko je pihal mrzel veter in nosil drobce peska sem in tja. In ko je veter nekje iz daljave prinesel lajež divjih psov in ga prevedel v nekaj veliko bolj prijaznega. Trenutek, ko se mi je zdelo, da lahko živim brez tele tipkovnice, po kateri ravnokar udarjam. Samo za trenutek.
Tako pomemben trenutek, kot je tisti, ko se sredi neba utrne zvezdni utrinek.
Prava nomada sta, v tej objavi sem tako neskončno uživala, da si tudi jaz želim, Mic, da bi Katkoc prepričal na več dni v puščavi, hihihi.
Hihi, res je blo fajn. Čeprav je bil kar napor na stegna! Kaj šele na kaj drugega 😉
Hej Meri 🙂 skorej bi mi uspelo! 😉