1. Sosedi so žleht.

Ker sta dve črtici prišli kot strela (beri: stresi) z jasnega, sva se seveda kot svinja v koruzo zagnala v iskanje štalce. In ker še slepa kura zrno najde, sva tudi midva kmalu našla svoj prostorček pod soncem. Stanovanje, dovolj veliko za nas tri, pred njim lep atrij, mirna soseska … skratka, sekira v med. A nalijmo si čistega vina. Sosedi v naši ljubi deželici še vedno z velikimi črkami pišejo sami svoje stereotipe in če se je le pojavila prilika, da nama jo zagodejo, so nama jo. In nama jo še vedno. Katka sicer v polsnu sestavlja načrte za povračilne ukrepe in jaz sem se v mislih že parkrat stepel, a nič ne de. Naj jih zadane strela iz prvega stavka.

2. Ko punca gnezdi, naj gnezdi.

V najinem trenutnem stanovanju (ne temu od zgoraj, ampak temu, v katerem sva v najemu) je prostora vse manj. Gibanje je oteženo. Vsak dan se na kuhinjski mizi pojavi nekaj novega iz DM-a, Babycentra ali “mi-je-posodila-prijateljica”, na sušilcu za perilo prevladujejo krpice čudno majhnih velikosti in nabor dnevnega čtiva je presedlal iz Jo Nesbo na Babybook. In vse to ob tem, da nimava še niti enega samega kosa pohištva za otročka, nimava še vozička in ostalih lupinic, košaric in vdolbinic … plus, da naju pri Katkini babici čaka še osem vreč podarjenih oblačil.

3. Ne morem kupit letalske karte za nerojenega otroka

Naslednje leto maja bi rad, da gremo vsi trije na Maldive. Ja, ja, ja. Vem, da sem zdaj pameten in da bi me radi zasuli z nasveti “nimaš pojma, kako bo, saj boš videl, to ni tako enostavno”. Pa vendar. Najino razmerje je zraslo na popotnišvu. In vem, da bova brez tega izgubila nekaj zelo lepega. Se trudiva tudi zdaj, ko je Katka že pravi mali kitek in pravi, da je na področju med koleni in popkom stara vsaj 85 let.

Sva letošnji dopust zaključila v Nemčiji. Juj, kako naju razvaja tale Nemška turistična organizacija. Saj prej, ko sem samo jaz pojedel veliko in so nama pokrili stroške za to, je bilo še vredu. Ampak zdaj, ko je tudi Katka pri tavelikih vineršniclih, mislim, da naju bo gospa teta Maja kar malce postrani pogledala.

Bilo je lepo. Ona je bila navigator, jaz voznik. Pred nama pa tisti najlepši nemški gradovi Ludvika II., ki jih po navadi vidiš na gobelinih naših babic in skodelicah za kavo v gorski koči v Karavankah. Fun fact: sva bila en teden na morju v Novemgradu. Kolikokrat v morju? Nikoli. En teden v Nemčiji, na Bavarskem. Kolikorat v vodi? Večkrat. Lepa jezera. Urejena. Negovana. Lep razgled in dobro pivo. Na srečo sva ujela še zadnje tedne, ko so bili vsi Nemci kot sardelice na Hrvaškem, midva pa s prijetnimi azijčki na njihovi strani … Alp?

To je bilo najino zadnje potovanjce, preden se stvari postavijo na glavo. Kako bo, nimava pojma. Menda je lepo. In ja, cepila jo bova! 😉