Da najprej položimo temelje in odženemo vse, ki so ponesreči zajadrali sem namesto na Nova24. Midva sva za cepljenje in sva tudi dvakrat cepljena. Sva za vse razumne preventivne ukrepe, da se znebimo tega virusa. Ni nama težko nosit maske, če je s tem vsaj malo manjša verjetnost, da kdo v petem kolenu umre. Se pa ne bova zaprla med štiri stene in prestrašeno čakala, da bo tega konec. Isto želiva tudi za najino malo Lilo.

Ergo. Kratek prispevek o tem, kako je potovati v času korona krize.

Pred potovanjem sva se, kot rečeno, cepila dvakrat (Astrazeneca) in stem pridobila potrdilo od osebnega zdravnika. Cepila sva se, ker a.) želiva biti zaščitena in ker b.) se s tem izogneva vsem morebitnim naključnim testiranjem, ki se bi potencialno lahko izvedli ob vstopu v Dominikansko republiko (in kasneje tudi na potovanjih, ki jih načrtujemo še do konca leta).

Pred vstopom na letalo v Benetkah so od naju zahtevali potrdilo o negativnem testu, ki ni starejši od 72 ur. Ne glede na to, da sva bila cepljena, sva opravila test. Če ga ne bi imela, bi lahko skozi Italijo potovala samo v tranzitu, ker pa smo želeli videt še Benetke, smo tam ostali dlje. V Benetkah nič posebnega.

Na letališčih in letalu so maske seveda obvezne. Glede na to, da na letalu ni vroče in da je zrak praviloma bolj suh kot vlažen, maska ni tako zelo moteča. Meni je šlo na živce samo to, da me je noro rezalo za ušesi. Verjetno je bila maska premala za moj ogromen nos. Bi bilo pametno poiskat kakšno drugo.

V Dominikanski republiki so v veljavi vsi klasični ukrepi, dodatno je to, da so maske obvezne tudi na prostem in da je na določenih delih države v veljavi podobna policijska ura, kot je bila pri nas. Ker smo blizu ekvatorja (sonček pade dol že pred sedmo) in ker naša tamala itak gre pančkat takoj po večerji, na nas tele ure ne vplivajo. Si pa predstavljam, da nekdo, ki želi okusit karibsko nočno življenje, ne bo ravno noro navdušen.

V hotelu, kjer smo trenutno, so striktni samo ob postrežbi obrokov, kjer poleg maske uporabljamo tudi plastične rokavice medtem ko si iz bifeja zbiramo hrano. Vso osebje ima maske ves čas, prav tako se ukrepov brez tarnanja držijo vsi gosti. Ker smo vsi v istem zosu, je pač tako najlažje. Ob checkinu so nama izmerili še temperaturo, to je pa to.

Nekaj papirologije je bilo potrebne tako za vstop v Italijo (tega ni pogledal seveda nihče, ker na meji ni bilo nikogar), kot tudi za Dominikansko. Za slednjo sva še doma izpolnila en e-obrazec, s katerim pridobiš QR kodo, ki jo pokažeš preden zapustiš letališče, prav tako pa sva izpolnila tudi klasične customs obrazce, ki jih dajo stevardese na letalu.

V Dominikanski je trenutno manjši tretji val okužb, nič drastično hujšega in stvari gredo vsak dan na boljše. Država iz tedna v teden sprošča ukrepe, vse več ljudi je precepljenih tudi tu.

Nama nič ne manjka in sva noro vesela, da smo se spravili na drug konec sveta. Ja, pogoji za potovanje niso idealni, ampak to, da bomo samo pizdili čez vse skupaj in se smilili sami sebi, pa tudi ni rešitev. Potovanja so del naju in na potovanjih sva najbližje temu, kar sva kot človeka.