• Toskana. Brez Američanov.

    Ravno ko smo se parkirali v naši prvi fattorii blizu mesteca Montepulciano, mi je CNN serviral prispevek o tem, kako Italijani letos daleč najbolj od vsega pogrešajo...

Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Vulkan Concepcion na otoku Ometepe

Predlog potovanja: Nikaragva.

Slike in besedilo: Sandra in Bojan, blumarblevagabonds.com Sandra in Bojan sta...
Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Kuba

Predlog potovanja: Živahna Kuba!

Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga...
Senegal 2 top

Zgodbe iz Afrike, 2.del: Otroške favele in žur v Senegalu.

Prvi del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Zgodbe iz...

Ravno ko smo se parkirali v naši prvi fattorii blizu mesteca Montepulciano, mi je CNN serviral prispevek o tem, kako Italijani letos daleč najbolj od vsega pogrešajo trume Američanov, ki so sicer vsako leto drli po sanje v Toskano, letos pač ne. In kako so mesta prazna, restavracije odprte samo polovični čas, vinarne odpirajo e-shope …

“Če bi bili tukaj lani, ne bi imeli prostora za vas,” je rekla teta iz Romunije, ki že 15 let živi in pomaga na kmetiji blizu San Gimignana. “Na dan je k nam prišlo tudi do 6 polnih avtobusov Američanov.” Visoke napitnine. Check.

Skratka. Letos bi naj z Lilo potovala že v Španijo, tik pred začetkom korone, pa ni šlo. Potem je bila v planu celo Tajska, poleti, za kakšen slab mesec. Piši propalo. Grčija. OK, bomo drugič. Toskana? Kdaj? Čez 4 dni? OK, zakaj pa ne. Menda je lepo in nekaj kolegov nama je iz prve roke povedalo, da je lepo, korona-varno, in predvsem mirno.

Službo in porodniško smo preprčali za 7 dni in jih razdelili v grobem na pol. Pol v okolici mesteca Montepulciano in preostanek z razgledom na San Gimignano. Ker tamala hodi pančapanča že najkasneje ob 19.30, smo imeli gurmanska jutra, pa izlet, pa zelo zelo gurmanska kosila, pa bazen, pa večerja z vinom in pogledom na babyfon.

Kot vedno, sva tudi tokrat rabila prvih nekaj dni, da sva sploh osvojila, kaj Toskana ponuja. In s “prvih nekaj dni” mislim ravno to, da sva šele predzadnji in zadnji dan začela res odkrivat vse dobrote in skrivnosti. Verjetno se zato večina, s katerimi sva se posvetovala, v Toskano vrača rado in redno.

Stvari, ki so bile top:

  • Ovčji sir iz Pienze
  • Nobile rdeče vino
  • Pogled od daleč na San Gimignano (notri je bedno)
  • Sezona tartufov
  • Jutranja kavica iz kafetiere
  • To, da smo bili s svojim avtom
  • Vinček v bazenčku

Stvari, ki smo jih pogrešali:

  • Olive. Saj so bile, ampak jih v Brdih dobiš več in boljše.
  • Večja mesta. So, ampak jih tokrat nismo dali v plan. Firenze. Pisa. Siena.
  • Restavracije izven mest. 95 % jih je v mestih.

Glede na pomanjkanje časa za raziskovanje, Lilino prvo potovanje in najino vsesplošno raztrešenost, je tale spontana Toskaka (Katkina skovanka) izpadla super. Še bomo prišli. In takrat v prtljažniku pretovorili še znantno več dobrot, kot tokrat.

Katka piše en kratek predlog potovanja v Toskano. Ni še objavljen. Ko bo, bo tukaj.

Letos sva imela mirno poletje. Hm, mirno? Mislim, da sva skakala več okrog, kot če sva letela kam čez lužo in definitivno naredila ogromno km z najino mazdico. Je pa res, da sva imela vedno blizu wc, vedno malico v avtu (no, recimo) in da nisva bila omejena s prtljago. Pravi luksuz, ki se spodobi za nosečnico v 7. mesecu 😀

Najina želja je bila, da vožnja ne bi bila predolga, zato sva se odločila za skok med nemške gradove, ki so čisto blizu meje z Avstrijo. Potovanje sva imela razdeljeno na dva dela: prvi del je bil v okolici luškanega mesteca Füssen, ki leži na koncu romantične ceste (odlične za kolesarjenje baje), drugi del pa v okolici ogromnega jezera Chiemsee, oba pa sta posejana z gradovi kralja Ludvika II. Na poti sva bila 5 dni.

Zaradi bližine se nama zdi to odličen izlet za prvomajske praznike ali pa malo daljši vikend, primeren za ljubitelje zgodovine, družine z mlajšimi otoci in ne več tako aktivne kitke (ja, seveda sem to jaz!!). Seveda ga lahko malce skrajšate, še raje pa podaljšate, ker je v okolici ogromno kolesarskih in pohodniških poti ter aktivnosti, ki jih počnete na jezerih.

Preberi več

1. Sosedi so žleht.

Ker sta dve črtici prišli kot strela (beri: stresi) z jasnega, sva se seveda kot svinja v koruzo zagnala v iskanje štalce. In ker še slepa kura zrno najde, sva tudi midva kmalu našla svoj prostorček pod soncem. Stanovanje, dovolj veliko za nas tri, pred njim lep atrij, mirna soseska … skratka, sekira v med. A nalijmo si čistega vina. Sosedi v naši ljubi deželici še vedno z velikimi črkami pišejo sami svoje stereotipe in če se je le pojavila prilika, da nama jo zagodejo, so nama jo. In nama jo še vedno. Katka sicer v polsnu sestavlja načrte za povračilne ukrepe in jaz sem se v mislih že parkrat stepel, a nič ne de. Naj jih zadane strela iz prvega stavka.

2. Ko punca gnezdi, naj gnezdi.

V najinem trenutnem stanovanju (ne temu od zgoraj, ampak temu, v katerem sva v najemu) je prostora vse manj. Gibanje je oteženo. Vsak dan se na kuhinjski mizi pojavi nekaj novega iz DM-a, Babycentra ali “mi-je-posodila-prijateljica”, na sušilcu za perilo prevladujejo krpice čudno majhnih velikosti in nabor dnevnega čtiva je presedlal iz Jo Nesbo na Babybook. In vse to ob tem, da nimava še niti enega samega kosa pohištva za otročka, nimava še vozička in ostalih lupinic, košaric in vdolbinic … plus, da naju pri Katkini babici čaka še osem vreč podarjenih oblačil.

3. Ne morem kupit letalske karte za nerojenega otroka

Naslednje leto maja bi rad, da gremo vsi trije na Maldive. Ja, ja, ja. Vem, da sem zdaj pameten in da bi me radi zasuli z nasveti “nimaš pojma, kako bo, saj boš videl, to ni tako enostavno”. Pa vendar. Najino razmerje je zraslo na popotnišvu. In vem, da bova brez tega izgubila nekaj zelo lepega. Se trudiva tudi zdaj, ko je Katka že pravi mali kitek in pravi, da je na področju med koleni in popkom stara vsaj 85 let.

Sva letošnji dopust zaključila v Nemčiji. Juj, kako naju razvaja tale Nemška turistična organizacija. Saj prej, ko sem samo jaz pojedel veliko in so nama pokrili stroške za to, je bilo še vredu. Ampak zdaj, ko je tudi Katka pri tavelikih vineršniclih, mislim, da naju bo gospa teta Maja kar malce postrani pogledala.

Bilo je lepo. Ona je bila navigator, jaz voznik. Pred nama pa tisti najlepši nemški gradovi Ludvika II., ki jih po navadi vidiš na gobelinih naših babic in skodelicah za kavo v gorski koči v Karavankah. Fun fact: sva bila en teden na morju v Novemgradu. Kolikokrat v morju? Nikoli. En teden v Nemčiji, na Bavarskem. Kolikorat v vodi? Večkrat. Lepa jezera. Urejena. Negovana. Lep razgled in dobro pivo. Na srečo sva ujela še zadnje tedne, ko so bili vsi Nemci kot sardelice na Hrvaškem, midva pa s prijetnimi azijčki na njihovi strani … Alp?

To je bilo najino zadnje potovanjce, preden se stvari postavijo na glavo. Kako bo, nimava pojma. Menda je lepo. In ja, cepila jo bova! 😉