Najini potovalni načrti za leto 2018

Najprej, tam nekje pred desetimi leti, se mi je zdelo, da...

Poceni potovanje: Bali in Nusa Penida

Houli mouli. Vedno, ko pomislim na Bali se mi stoži. Tak...

Predlog potovanja: Turkizni Maldivi!

Maldivi so bili po sedmih mesecih potovanja za naju sladka češnja...

Vodič: Nusa Penida

Nusa Penida je otok, znan po čudovitih razgledih in morskem življenju,...

Poceni potovanje: Najlepši tajski otočki

Ta trenutek sedim na letalu. Nese naju s Tajske na Bali....

Novice in gostujoči prispevki

Tenerife top

TOP 5 trekingov na otoku Tenerife

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj,...

Zgodbe iz Afrike, 6. del: Prerokba se skoraj uresniči in pot čez minsko polje.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Najdaljši vlak...
Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost....
Mavretanija

Zgodbe iz Afrike, 4. del: Mavretanska gostoljubnost.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Big boss...
Rosso, Mavretanija, Afrika

Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in...
Tenerife top

Tenerife imava, kot še toliko drugih krajev, na najinem seznamu ‘jooooj, tudi tja morava enkrat iti!’. Jasmina se je na Povsod je lepo že večkrat oglasila s pametni predlogi, kam iti, ko si na Tenerifih, zato sem jo prosila, če bi za nas napisala en uporaben članek za vse avanturiste, ki ne marajo poležavati. Tako je nastal prispevek o trekkingu na Tenerifih. Za več informacij si poglejte njeno spletno stran Tenerife na dlani ali pa se povežite z njo na FB: Top Tips Tenerife ali IG: papayasmina.


Ob besedi Tenerife se ljudem pojavijo zelo različne asociacije. Večina bo šla takole: rajski otok, palme, morje, sonce, vročina in kup turistov. Sama moram priznati, da do trenutka, ko sem otok obiskala, bi rekla zelo podobno. Vendar sem dokaj hitro ugotovila, da našteto drži za nekaj kilometrov južne obale otoka. V resnici je otok izjemno raznolik, poln neposeljenih območij čiste divjine in na njem lahko najdeš vse kar si srce poželi. V življenju se mi je nasmehnila ta sreča, da zadnja tri leta živimo z družinico na Tenerifu in smo imeli priložnost, da ga pregledamo po dolgem in počez. Ker sva s partnerjem oba zelo navdušena pohodnika in ljubitelja narave, sva velik del otoka tudi prehodila. Najine najljubše poti sem strnila v pet top trekingov.

Avtor besedila in slik: Jasmina Pečoler

Najboljši pohodi na otoku Tenerife

1. Kanjon Masca

Moj najljubši treking. Predvsem zato, ker se začne v čudoviti vasici Masca, ki je moj prostor kamor hodim polnit baterije. V resnici je vasico težko opisati v številčnih presežnikih, vendar te prevzame najprej tako, da ti zastane dih, ko se z vrha prelaza ozreš na vas in kanjon, nato pa te očara z nekakšno nenavadno mirnostjo, majhnimi hiškami in palmami posejanimi po slemenu, vonjem po tropskem sadju in mogočnim razgledom na morje skozi visoke vulkanske stene. Prav tako globoko zajameš sapo (vsaj jaz sem jo), ob pogledu na cesto, ki vodi do vasi in v naslednji minuti ugotoviš, da se pravkar vzpenja sedem avtobusov s katerimi se boš moral srečati ob vožnji do vasi.

Moj predlog je, da vas obiščeš pred enajsto uro dopoldne ali po peti uri popoldne. Kanjon Masce sva s partnerjem prehodila tako, da sva pustila avto v vasi Santiago del Teide in se v Masco odpeljala s taksijem, ki stane 10 € (možno je tudi z avtobusom, vendar le-ta vozi samo 3x dnevno). Na koncu vasi je dobro označen začetek poti, naprej pa nisva imela večjih težav, saj vodi le ena pot navzdol do morja, zato zemljevid kot dodatna oprema ni bil potreben. Pot vodi po dnu kanjona ob manjšem potočku. Ves čas poti si nagrajen s spektakularnimi pogledi na skalne formacije ter opazovanjem krasnih rastlin in živalic. Brez skrbi, stvari, ki migljajo v trsu niso kače, ampak kanarski kuščarji. Kanarski otoki so znani po tem, da tu ni kač. Proti koncu poti že lahko zavohaš morje in hitro se odpre pogled na ocean. Na koncu sva se odločila, da se do mesteca Los Gigantes odpeljeva z ladjico. Tudi sama vožnja je izjemna, saj se po kristalno čisti vodi pelješ pod najvišjimi klifi v Evropi. Žal tisti dan nisva opazila nobenega kita ali delfina. Po slastnem kosilu sva se z avtobusom odpeljala nazaj do avta v Santiago del Teide.  Poleg najine variante trekinga, je za obisk kanjona več opcij, lahko se pride z ladjico do kanjona in se ga prehodi navzgor od morja proti Masci in nato s taksijem ali avtobusom nazaj ali se ga prehodi v obe smeri. Preberi več

Villa Magdalena top

Takrat, ko se vse počasi umirja in pada v miroljubni tempo božiča in novega leta, takrat je pri nama največja štala. Mali junaki ponorijo oktobra, novembra, sploh pa decembra in dejansko se celo leto pripravljamo na ta del leta. In kaj nama je bilo storiti drugega, kot da sva tudi midva najin tempo prilagodila temu. Pa saj ni bilo težko. Na začetku leta po navadi skočiva na enomesečno raziskovanje nečesa novega (letos je bil to Oman), poleti greva za en mesec nekam ob morje, kokose in palme (letos je bil to Bali), vmes pa luknje filama z izleti sem in tja (letos sta bili to za enkrat Mallorca pa USA, čez en teeden greva še na potep po Nemčiji). No, pa še nekaj si privoščiva. Toplice. Razvajanje. Starava se, ja. Ampak paše. Paše ko pri norcih! 🙂

Pretekli teden sva se vrnila iz mini roadtripa iz Ljubljane do Skopja v Makedoniji (najboljša poroka evaaaaah, hvala Magde), na katerem sva se na poti ustavila v Beogradu in Novem Sadu, tja grede pa za dva dni še v super pomirjujočem hotelu Villa Magdalena v Krapinskih Toplicah na Hrvaškem, le par kilometrov čez našo mejo.

Vem, da marsikdo ne mara “življenja v hotelskih sobah”, ampak nama je to nekaj najboljšega. Česa pri tem človek ne bi maral?! 🙂 Soba je ves čas pospravljena, če jo razmečeš, počakaš nekaj ur in soba je čudežno pospravljena. Zjutraj te čaka zajtrk, po katerem ni potrebno pomivati krožnikov in za večerjo prijazni natakarji skačejo okoli tebe in ti prinašajo dobrote 5-hodnega menija, kot bi jim šlo za življenje. Ne vem, ali sva imela samo takšno srečo, ampak tole je bilo več kot gurmansko.

Villa Magdalena toplice, Hrvaška

Na srečo je zunaj še dovolj toplo, da visoka sezona še ni zaobjela “topličarjev” in sva imela hotelski bazen z razgledom na vasico in vse savne ves čas zase. V bazen tokrat nisva lulala, ker je bilo prelepo. 🙂 Sva se pa navdušila nad jutranjim plavanjem in bambitchez kupila letno karto za plavanje v Tivoliju. Ni draga. Se splača. Jaz načeloma delujem na princip slabe vesti (beri: če za nekaj odštejem dovolj denarja, potem imam slabo vest vedno, ko tega ne izkoristim do konca).

Res je, da sva imela dober načrt, da bova poleg plavanja in nabiranja kilometrov od samopostrežnega zajtrka do najine mize, aktivna še pri čem drugem, pa naju je tale jacuzzi v najini sobi povsem začaral in sva večji del poležavanja po obilnih obedih preživela tam. Tako pač to je. Pred nama je bila skoraj 1000 km dolga pot do Skopja in človek se pač mora telesno in psihično pripravit. 😉

Če je slučajno kdo poslušal kakšno izmed najinih predavanj o potovanjih ali pa mojih o Malih junakih, potem veste, da smo povsod (je lepo) zelo iskreni in transparentni. Verjetno lahko kaj v tej smeri smeri pričakujete tudi od tega in vseh naslednjih zapisov. Če vam ta stil ni všeč, ne bo zamere. Grazie a lei buona giornata.

Ko smo lani pri Malih junakiv prešli iz 3 na 30 zaposlenih in iz 300.000 eur letnega prihodka na 3 milijone, se je v moji glavi obrnilo, spremenilo in zakuhalo marsikaj. Kar naenkrat je tisto 552 dni dolgo potovanje izgledalo kot sanje, ki jih v tem trenutku ne znam več zaobjeti v celoti. Leto in pol? Razcapan? Šparal ko mutav? Brez najmanjše želje po biti v Sloveniji? Uf, noro. Si bom to še lahko kdaj privoščil? Je bilo sploh prav? Je bilo neodgovorno? Bla, bla, bla. Bolj kot sem se vrtel v spirali tega, kako neslavnostno sem se poslovil od tistega načina življenja, bolj blede so dejansko postajale te sanje. 

Kathmandu, Nepal. Nekaj dni pred trekkingom do Annapurna Base Campa smo imeli na takrat res malih Malih junakih mini štalo, ki jo je bilo potebno reševat na 10Kb/s internetu, v sobici, ki je smrdela po prazgodovini in ob pipi, s katere je tekla rjava voda.

“In kaj bova s Povsod je lepo?” je večkrat vprašala Katka, ki ji seveda ni bilo jasno, kako sem lahko iz mega zagnanega popotnika praktično čez noč prešel v nekoga, ki ga je strah na potovanje, če tam ne bo wifi-ja. Povsod je lepo je bil zanjo (pa tudi seveda zame) znak, da sva team, da sva eno, da delava in ustvarjava skupaj. Pufff, pa je kar na enkrat izginil iz najinih pogovorov.

“Ne vem, za enkrat naj počiva,” je bil moj odgovor.

In seveda slaba volja. Kljub temu, da Katka že leto dni intenzivno skrbi za Insgtaram nastop Malih junakov na vseh naših trgih, nama je manjkalo. Prekinila sva vsa sodelovanja, zavračala ponudbe.

Ampak … glej ga zlomka. Rešitev sploh ni tako daleč. Mali junaki so postali tako pomemben del najinih življenj in živeljenj najinih bližnjih, da je v nekem trenutku pač kliknilo tisto samoumevno; pa saj to ni sovražni prevzem! To je simbioza. Ne rabiva Povsod je lepo odjebat, če delava za Junake. In ne siliva se ne razmišljat o Junakih, kadar potujeva. In ker je Povsod je lepo iskren vpogled v najina življenja, se je pač temu sedaj priključil še ta (recimo mu) poslovni del.

Inshallah nama bo uspelo.

Tole je dejanski posnetek mojega Skype klica ob “remote” podpisu pogodbe o investiciji 350.000 eur v Male junake. Jaz na Koh Samui otočku na Tajskem, ekipa v notarski pisarni v Ljubljani.

Delati s poti se da. O tem sem že pisal, ne bom še enkrat. Starejši prispevek, a še vedno zelo aktualen. Je pa res, da se z večanjem podjetja eksponentno večajo tudi odgovornosti. A če znam hendlat to? Ne vem. Še. Se učim. Za enkrat večjega zajeba še ni bilo. 🙂

Midva sva sicer na mini road tripu do Skopja, kamor greva na poroko. In da sva si olajšala tole pot, sva se vmes ustavila še v Villi Magdalena v Krapinskih toplicah, jutri naju čaka druženje v Beogradu in čez vikend ohcet. Pač, rakija, rakija in potem še malo rakije. 🙂

Danes sva tu. V Krapinskih toplicah. Se poskušam preseravat in se nastavit za eno ono perfect fotko v đakuziju, ampak mi ne rata in ne rata. 🙂

Lepe stvari. In če so te lepe stvari del naju, pač naj priromajo na Povsod je lepo v takšni ali drugačni, vselej pa iskreni obliki.