Najina fotografska oprema za potovanja

Da najprej razščistimo nekaj. Nisem fotograf. Nimam se za fotografa. O zaslonki, goriščni razdalji, naravnih ISO-tih in camera obscuri vem ravno toliko, kot o NASA tem, kako hudiča je prišla voda na Mars. Tole spodaj je ena mojih prvih fotk na najinem potovanju. Zdaj jasno? 😉

In potem so minevali dnevi, tedni in meseci najinega potovanja. Fotič pa ves čas z mano. V vsaki situaciji. Ob popolni popoldanski svetlobi, ponoči, na morju in pod njegovo gladino, v gorah, pred obrazi ljudi, nad krožniki pisane hrane. In sem se učil. Po opičje. S poskusi in napakami. Kako pa drugače. Pa zaslonko gor in zaslonko dol, pa ta čas in on, ta objekitv s to goriščno in ta s to, pa če daš to nastavitev na toliko, potem je pametno, dat tisto drugo na toliko in tretjo na malo manj.

Zato, pozor! Če potrebujete konkretne strokovne nasvete za fotografijo, potem priporočam enega izmed naslednjih mojstrov: Matej Golob, Claudio Sabolčec, Aljoša Videtič ali Blaž Gvajc. In še veliko jih je. Jaz nisem med njimi. A vseeno vam bom povedal, katero opremo in za kaj sva jo uporabljala midva. Mogoče vseeno komu pride prav.

Pod vodo

Ta je bila pasja. Podvodna fotografija je svet zase in že vsak poskus, da se je lotiš z GoPro kamerami je sicer zelo zabaven, a hkrati neskončen izziv. Midva sva začela z GoPro 2. No, sranje od sranja! Potem sva vmes koralne grebene fotkala z Nikon Coolpix, ki se je s svojim rdečim filtrom izkazal za super opcijo (tudi kar se snemanja videov tiče), kasneje, zadnje pol leta potovanja, pa sva uporabljala GoPro 4. Podvodne fotografije s štirico sicer niso ravno za na razstavo, a z malce obdelave se da iz njih potegniti marsikaj. Je pa štirica super za snemanje podvodnih videov.

Za vsakdan

Ker je čar potovanj ravno njihova nepredvidljivost, sva skoraj celotno prvo leto potovanja naokoli skakala izključno s Canon 100D in objektivom Tamron 18-270 mm. Za laike, kot sem jaz, citiram kolega, ki mi je pred potovanjem po domače razložil, zakaj ta objektiv: “Lahko fotkaš pokrajino, lahko ful zoomiraš, če bosta videla kakšne živali, lahko fotkaš portrete ljudi. Skratka, vse v enem.” Mene je prepričal.

No, ko so nama tistega nesrečnega tropskega popoldneva ukradli fotoaparat in vso opremo, sva bila primorana kupiti novega. Kupila sva za odtenek boljšega, in sicer Canon 60D, z objektivom Sigma 18-250 mm. Podobne karakteristike kot poprejšnji Tamron. Ampak kmalu so izkušnje pokazale, da potrebujeva še nekaj drugega.

Takrat sva investirala v Canonov 50 mm 1.8 in Canonov 10-18 mm. Prvega uporabljava za fotografiranje detajlov, ljudi, momentov in kadar se znajdeva v slabših svetlobnih pogojih, slednjega pa za pokrajine, za arhitekturo, za mesta.

Obdelava fotografij

Če je fotka grda, je pač grda. In to ji takoj povem, se skregava in jo zbrišem. Verjetno to ni navada dobrih fotografov (a morem še večkrat povedat, da jaz to res nisem?!), a jaz vse, kar je zanič brišem sproti. Kar ostane in kar se mi zdi, da bi lahko rodilo dobro fotko, gre na računalnik in hopa-cupa v Lightroom. Tu pa se zgodi … vse, kar se pač mora zgoditi. Čaram, začaram, za*ebem, odčaram, resetiram, jovo-na-novo in potem nastane. Fotka, ki nosi tisoče spominov in fotka, ki jo upam pokazati na blogu, pa čeprav vem, da se pri tem kakšen od zgoraj naštetih mojstrov objestno križa. 🙂