Posloviti od Ubuda se je vedno težko. Vedno? No, v tej hiški med poljanami riževene zelene sva preživela že tri mesece najinega življenje in trije meseci so že dovolj, da vzniknejo čustva in občutki, ki jih težko kar zavržeš in pozabiš. Tamali Krišna, triletni sin od lastnika Wayana, je pravi hudič, ampak po nekaj druženjih … kako se ne bi navzala še nanj. Pa da ne pozabiva še najine mucike. Kar na lepem je previdno prisopihala pred vhod v hiško, mijavkala skoraj neslišno in na ogled postavila svojo anoreksično “super-model-wannabe” postavo. Pa sva jo pitala in pitala in jo posvojila.
Za nama pa je sicer 3-dnevni premik iz Ubuda na Baliju sosednji otok Nusa Penida. In ker nikakor ne moreva iz svoje kože, sva si tudi ta premik zakomplicirala do amena in iskala najcenejše logistične rešitve. Pa sva čakala ladjo 28 ur, pešačila, že skoraj obupala, našla dva lokalca, se peljala na razmajanih skuterjih naložena z vso prtljago … in končno prišla na začrtano destinacijo.
Ta trenutek sva v Nusa Penida Dive resortu, kamor so naju povabili, da z njimi raziščeva najlepše potapljaške lokacije v okolici otoka. In ker je otok že ob prvem vtisu dal vedet, da na njem ni ne duha ne sluha o množičnem turizmu sosednjega Balija in da skriva kopico še neodkritih kotičkov, ki jih gospod Lonely Planet na srečo še ni našel, sva se odločila, da se bova tukaj parkirala za vsaj 10 dni. No, dejansko je tako, da imava čas do 3. maja, ko nama dokončno poteče viza. 🙂
Ampak počasi. Katko je “zjebal” včerajšnji ventilator in se ta trenutek bori z zabitim nosom in potencioznimi sinusi. Jaz jo tolažim s pivom v roki.
Mimogrede, če bo tretja svetovna vojna, imava tukaj veze in lahko precej poceni najamemo precej veliko ozemlje, postavimo mini hiške in se nam jebe. OK? 🙂
