Britof? Pač, britof? Še en izmed mnogih, okoli katerih se 1. novembra nabere kopica prodajalcev sveč in lahko v prometnem zamašku obtičiš do “jutri zjutraj”? Niti ne. Če boste o pokopališču v pradavni vasici Trunyan, ki je tukaj nastala še v času neolitika, brali na spletu, boste naleteli na izjave, kot so “Predrago, totalni nateg” ali pa “Smetišče na prostem” in moja najljubša “Mrtvi otroci, še zdaj jih ne morem pozabiti”. Ja. Vse to je res, a če poznaš malce ozadja tega svetega mesta, je slika precej bolj prijazna.
Trunyan je prav posebna skupina ljudi. Čeprav večina hinduistov na Baliju po smrti trupla zažge, jih oni pustijo gniti na zraku. Vonja, tako pravijo, ni zaradi bližnjega drevesa Taru Menyan, or “fragrant tree”, v prevodu dišeče drevo. Verjamejo, da je drevo čarobno.
V tem okrožju obstajajo tri pokopališča:
- za poročene oz. tiste, ki so svoje življenje že izpopolnili
- tiste, ki ga niso (neporočene ali otroke) – te zakopljejo v zemljo
- in pokopališče za tiste, ki niso umrli naravne smrti – te zakopljejo v zemljo.
Tiste, ki so si sami vzeli življenje, ne smejo pokopati v nobenem in jih odnesejo ven iz vasi.
Pravijo, da ne zažigajo trupel, ker bi lahko to vznemirilo bližnji vulkan Batur. Imajo 11 bambusovih šotorov (11 je pomembna številka v Hinduizmu). Ko se šotori napolnijo s trupli, najstarejše ostanke umaknejo na prosto. Trupla so oblečena v svoja najljubša oblačila in zaščitena z dežniki. Trupla se lahko prepeljejo na pokopališče le na posebne dni in šele takrat ko družina zbere denar za pokop. Trupla morajo včasih čakati doma več dni ali tednov, da se družina zbere denar in takrat si tudi tukaj domačini pomagajo z formaldehidom.
Kako do tja?
Pot do tja ni kratka. Najprej se moraš nekako prebiti v višavje ob vulkanu Batur, kjer temperaute padejo tudi za svinjsko mrzlih 15 stopinj, nato se spustiš do jezera, se ob njem po ementaler cesti pelješ do vasice, nato pa se poskušaš spogajat za čimnižjo ceno čolnička, ki te pelje do pokopališča. Do tja namreč ni nobene cestice ali poti, domačini pa “prefrigano” navijajo cene za peščico tistih, ki se prebijejo do tja. Midva sva plačala 20 eur za oba, redna cena bi lahko bila tudi višja od 50 eur.
Je vredno?
Kot midva temu rečeva, je to klasičen ‘uradni nateg’. 10 minutna vožnja s čolnom in ogled majhnega pokopališča za dobrih 10 eur na osebo. Pa vseeno je to mesto, kjer je h končnemu počitku leglo že toliko ljudi, toliko let. Energija je tako močna, da bi jo lahko rezal. Plus, kdaj boste imeli priložnost videti pokopališče na prostem?
