Najin 7 dan med riževimi polji nad mestecom Ubud. Imava svojo kuhinjo, ki vsak dan prenaša nove stvaritve, motorček, ki mu ni več jasno, kam vse ga bova še peljala in neomejeno časa, s katerim z roko v roki raziskujemo vsak kotiček Balija. To, da nama vsak popoldan ni škoda pol urice “lepotnega spanca” priča o tem, da se počutiva kot doma. No, tudi dejstvo, da že imava vse potrebne podatke o tem, kako in koliko naju bi stal najem hiške za eno leto. 🙂
Sadja je na tone. Že ob prejšnjem obisku Balija sva odkrila lokalno tržnico, kjer nama “turistična joker kartica” zagotavlja, da se nama vsi smejijo, tudi gospod, ki bi nama sicer naj zaračunal parkirnino za motor. In potem izbirava avokade pri tej teti, mangostene pri tisti tam, salak pri tej. Še vedno pa nama ni uspelo dobiti rib ali škampov. Vedno sva prepozna. Prvi dan ob 11 dopoldan, drugi ob 10, tretji ob 9. Menda bi mogla prit ob 6, ampak saj imajo ribe tudi v trgovini. Cel dan. 🙂
Ko smo ravno pri ribah. Internet na Baliju je super. Za vse tiste, ki vas zanima. Midva imava v hiši optiko in če ne bi tako dolgo mučkali z novo sezono Game Of Thrones, bi si jo že zdvnaj snela s kakšnega legalnega (!) portala. 🙂
Sva imela pa včeral en močan reality check. Ravno sva se sprehajala do enega izmed ogromnejših slapov kakšno urico vožnje stran od najine hiške, ko se je pod slapom začela zbirati truma ljudi. Nekako po indonezijsko vprašava bolščeče stričke, kaj se je zgodilo … in povejo, da je mladega fanta potegnilo pod slap in ga ne najdejo. Zvečer, ko sva sedela pred hiško in nama je lastnik najine hiške prinesel domače krofke, nama je pokazal fotografije na spletu. Fant brez življenja. Grozno. Tik preden sem zvedel za to, sem še fotkal tale slap.
