Kakšen je najin plan?

Ker mi je prepovedano se “norčevati” iz tega, da je Katka noseča in bova otroka vzgajala na Kamčatki ali pa da sva se zaročila in da letiva za medene tedne na Maldive, bom, kaj pa drugega, povedal tako kot je.

Do 10. aprila ostajava v Chiang Mai-u, ki nama je iz minute v minuto ljubši. Verjetno k temu nekaj dodajo superge za tečt, ki naju vsak dan poženejo kakšen krog v cvetočem parku. Pa joga ob sončnem zahodu. Pa najbolj slastni sokovi in sveža kavica. In seveda nepregledno dolg meni okusnih jedi na lokalni tržnici, ki nama ga ni uspelo niti še prebrati, kaj šele “pojesti”.

Aprila, tako sva se odločila pred nekaj dnevi, se za kakšen teden ali dva odpravljava v sosednji Laos, kjer bova <vstavi poljubno aktivnost>, kasneje pa tudi <vstavi poljubno aktivno, a ne isto, kot je prva>.

V začetku maja pa … priletiva nazaj na Tajsko, kjer se snideva s pošiljko bosanske rakije. Ja, obiski! 🙂 Plana kam in kako še nimamo, gremo pa na jug Tajske, na otoke. Menda se takrat že končuje high season in se bomo tako izognili pijanim brutalnežem (beri: pijanim turistom), ki vsake toliko kakšnega soturista zabodejo in ga pustijo uživati ob večnem sončnem zahodu. Kr neki …

Najbolj pa se veselim junija. No, če bo Buddha dal. Za epilog sva si namreč zaželela poleteti v indijsko zvezno državo Ladakh in se prepustiti tamkašnjim goram, ljudem, okusom. Ladakh namreč velja za eno najbolj prisrčnih trekking destinacij. Nekakšna mešanica med Indijo, Pakistanom, Kitajsko, Nepalom in Tibetom. Ne vem. Tako se govori. 🙂

A kako nama bo to finančno uspelo? Več o tem pa kmalu! 😉