Spet sva ga usrala. Izmed vseh možnih sobic in soban v Bangkoku nama je uspelo izbrati tisto direkt nad diskačem, kjer je glasnost čip-čiri-rip-rip-čip-čiri-rip-rip glasbe v statistično dokazani pozitivni korelaciji s količino Changa, ki ga beli mladci spijejo v upanju, da ne bodo razločili ladyboya od prave dame. All good. Tudi midva sva že poplaknila z nekaj lokalenga piva in po obrokih polniva požrešna usta jet-laga. Bangkok baby!
Tukaj sva … preračunavam … malce več kot 36 ur in, priznam, več ali manj samo jeva in se premikava iz enega konca mesta na drugega. Bangkok je lahko strašljivo mesto, dokler ne ugotoviš, da so “najlabši možni scenariji” vedno povezani le s tem, da:
– se izgubiš, hodiš eno uro do Skytraina in prideš nazaj “domov”
– se lahko tvoja prebava malce upre uličnim začimbam, pa bo jutri spet vse OK
– te lahko vsega naveličana tetka pošlje v tri-pizde-materne (สามแม่ของช่องคลอด) ti pa pogumno dalje
To je najin osmi obisk Bangkoga. Na prejšnjem potovanju sva sicer Tajsko pred potovanjem izločala z besedami “tja ne greva, tam je ful turistično”, na koncu pa je Bangkok postal odskočna deska za vse najine okoliške azijske pustolovščine. In saj veste, kako pravijo. Sedemkrat moraš stvar poskusiti, da jo vzkljubiš. Evo.
Prvi dnevi potovanja so vedno posebni. Odpriiiimoooo želodec! Odpriiiimoooo denarnice. Jebemtiš. Brez izjeme se nama je še vedno zgodilo, da prve dni zapravljava veliko veliko več, kot kasneje. Je treba kupit to, je treba poskusit to, je treba poskrbet za prevoz dalje … in seveda je treba it v Hello Kitty Cafe.
V tem trenutku z najbolj umazanimi nogami rišem vzorce po beli posteljnini, pod nama se neki verjetno zelo znani hip-hoper trudi razložiti, kako je živeti s preveč denarja, Katka se ukvarja z e-davki. Ura je točno 23:35. Če se bo ponovila včerajšnja zgodba, bova zaspala za dve uri, nato naju bo zbudil čip-čiri-rip-rip z glasnostjo na 11, midva se bova oblekla in šla ven na nočni pad thai.
Hm … zdaj ko sem to napisal, zveni pa kar privlačno.
