Kam pa naprej?

Kambodža

Koh Rong je Izraelski. Mi bežimo.

Svaljkamo se na letališču v Phnom Penhu, glavnemu mestu Kambodže. Za nami je ena ura s čolnon, tri ure z avtom in štiri ure čakanja na letališču. Pred nami še dve uri čakanja, ena ura leta v Bangkok in še dobra ura vožnje iz letališča v središče našega najljubšega mesta na svetu.

Zdaj pa zavrtimo čas malce nazaj. Natančneje tri dni.

“Art, si vredu?” ga vpraša Katka. Čuden je, doda. Mlahav, utrujen, samo stiskal bi se.
“Utrujen sem,” odgovori. Skoraj preveč odraslo.
Prav. Počakava, da se spočije. Vležemo se na posteljo.
Nekaj ni OK.
Sekundo za tem se nagne nad Katko in jo pobruha od glave do pet. Dobesedno. Pa ne samo njo. Posteljo, tla, kovček. Vse.

Bruhanje aftermath.

Že nekaj dni s seboj nosimo nek “bug”. Kje smo ga dobili je težko določiti. Kolebano nekje med mehiško restavracijo, kjer je sredi obroka s stropa pritekel slap sumljive vode in rdeče-rjavo obarvano vodo, ki v našem hotelu teče s pipe. Pa še vse vmes.

Smo na Koh Rongu. Otoku na jugu Kambodže, le nekaj kilometrov stran od Tajske meje. Če berete novice, vam bodo zadrževanje v tem delu države zaradi vojne med državama odsvetovali. Če ste tu, o tem ni ne duha ne sluha. No, lažem. Ko sta se Art in Lila na plaži igrala z dvema punčkama iz Kambodže, sva omenila, da gremo jutri na Tajsko, pa sta brez razmišljanja odgovorili: “We don’t like Thailand.”

Otok nam ni všeč. Kratko in jedrnato. Iskreno, še največ k temu prispevajo Izraelci, ki so okupirali ta košček sveta in sem hodijo “celit svoje vojne rane”. Postavljajo si “rehabilitacijske centre” in se, medtem ko pobijajo vse okrog sebe, licemersko smehljajo in zabavajo. Hinavščina na vrhuncu. Domačini jim kimajo, ker če jim ne, so antisemiti.

Že od nekdaj veljajo za arogantne in samooklicano superiorne turiste. Po tem, kar zganjajo v svetu, jim v najinem slovarju dodajava še mnogo hujše pridevnike.

Koh Rong je lep otok. Tropski. A ga, tako kot mnogo kje na Tajskem, posiljujejo z megalomanskimi gradnjami in pretencioznim turizmom. Kot bi preskočili nekaj stopenj in si na silo želeli takoj v luksuzni segment, čeprav jim tega ne znanje ne infrastruktura ne dovoljuje.

Tudi morje nam ni bilo naklonjeno. Veš čas je zelo pihalo in zato valovi. Smo jih zadnji dan osvojili in jih dve uri pdružinsko preskakovali. Če je prišel nasproti kakšen velik, smo ga poimenovali “jajcepok”.

Seveda pa sem (rahlo) subjektiven. Težko je soditi o tem, kako lepo bi se lahko imel, če 75 % časa presediš na WC-ju, ostali čas pa skupaj s pobruhano ženo čistiš rjuhe in se sekiraš “Kaj pa če je kaj hujšega?”.

Opravi smo vse, da pridemo v Bangkok “čisti”.

Zadnji dan je bil vredu. Smo se izbruhali in izdriskali, pa smo končno lahko malce uživali v valovih, kokosih in vožnji z motorjem po prašnih stran poteh (ja, tudi te spreminjajo v avtoceste, ki bo služila kdo ve komu).

Tako. Še ena ura in vkrcali se bomo na Air Asia letalo, ki bi moralo vzletet ob 16.05, a bo zaradi zamud vzletelo ob 19.00. Bog daj.

p.s. Seveda se veselimo vrnitve domov. Lila pogreša vrtec in sošolce. Mami pogreša Ljubljano. Oči pogreša Bohinj, Art pa pogreša Arendel. What? 🙂

Sorodni prispevki

Sorodne objave

Božič na drugem planetu

Ne bo kuhančka. Ne bo snega. Ne bo ledenih sveč in svečk iz nosa....

Sladka Radovljica – super dnevni izlet z otroki!

Ko potujemo po svetu, nas pogosto majhna mesta navdušijo veliko bolj kot velemesta z...

Roadtrip do Barce – nekaj Micevih misli

Poznam dva modela, ki sta si pred kratkim kupila vsak svojega Ferrarija. Pa ne...

Nagasaki, 11:02

31. 5. 2015 (21:10) - V Bangkoku čakava na avtobus številka 59 31. 5. 2015 (21:50) - Obupava...

Koh Kradan mogoče ni za vsakogar

Art se nekje za kuhinjo žoga z enim izmed natakarjev. Mimo sta šla dva...

Adam’s Peak. Drugič.

"Can we just take a look?" "No." "Excuse me?" "No buying, no looking." Tako je to, če si...

Utrinki

Komentarji

Odgovori

Vnesi odgovor
Vnesi ime