Art se nekje za kuhinjo žoga z enim izmed natakarjev. Mimo sta šla dva Kitajca, ga vprašala iz kod je in odgovori: “Slovenija”. No, mogoče sta ga vprašala kako mu je ime in je vseeno odgovoril Slovenija. V bistvu ni pomembno, važno da je runkl, ki ga ni strah ničesar.
Lila pa je poLila kokos in se zdaj mula, ker pravi, da je nimam rad, ker sem jo okaral. Kmalu bo prišla nazaj po objemčka in na otoku, ki ga Tajci za enkrat še precej uspešno varujejo kot lokalno skrivnost, bo spet vse tako kot mora biti. Mirno. Tiho. Počasno.
Ponoči je tako tiho, da bi me lahko bilo strah. Živimo v lesenem bungalovu. Mami in Art v svojem, Lila in jaz v svojem. Klimo imamo od šestih zvečer do devetih zjutraj. Po tem, ko smo se na Koh Lipe kuhali lepo na počasi, tole zelo paše. Tuš je počasen in, ker sladko vodo pridelujejo iz morske, še vedno precej slan. Na vrati v Artovo kopalnico je zmečkan in posušen kuščarček.
Na otoku je za početi veliko, ali pa nič. Odvisno, kako se nastaviš. Ima eno dolgo plažo na vzhodni strani in tri manjše razmetane naokoli. Do njih vodijo poti čez džunglo. Prevoznih sredstev ni in svetilka na telefonu je nujna oprema za vsako pustolovščino. Nekatere plaže do dostopne samo takrat, ko je oseka dovolj močna. Tam smo včeraj zakopali zaklad. 50 tajskih batov in eno simpatično sporočilu najditelju “Gusar hvala ker si našo”, čemur sledijo narisani bankovci in kovančki.
Kopamo se vsak dan, cel dan. Otroka sama, če ju prepričava, da ju seveda ves čas gledava in jenvse OK. Po navadi skupaj, saj je od druge ure popoldan voda ravno prav visoka in večji del nje v senci. Namakamo se kot kokosi, ki so se pravkar utrgali s palme in brezciljno padli na gladino.
V “prostem času” tavamo po otoku. In iščemo vse novo. Lila se mi je smejala, ko sem rekel, da so potovanja najboljši učitelj. Nato sem si vzel čas in ji razložil prispodobo. Potem se je zamislila in rekla: “Pa res.”
Zvečer zaspimo kot ubiti. Otroka zehata že pred večerjo in če ne bi včeraj po naključju v sosednji restavraciji našli cele garniture plastičnih plažnih igrač, bi zaspali zagotovo že s soncem. 6:27.
Zdaj pa jest. Ura je pol enih. Jedli bomo to, kar v različnih kombinacijah jemo vsak dan. Tom yum juho, papajino solato, pečeno ribo, pražen riž, dva mango soka in eno kokakolo. Vem, vem, vem. Ampak kdor je bil kdaj v koži nekoga, ki azijsko hrano v eno natepava že mesec ali več, potem me zagotovo razume.
