Vojno v Iranu poskušava spremljati tako, da ne bi s tem obremenjevala otrok. 3 in 6 sta stara. Ne, ni še čas, da bi se pogovarjali o tem. Ne razumeta, predvsem pa nočem, da bi ju bilo zaradi nerazumevanje še bolj strah, kot je potrebno.
25. marca bi morali prek Dubaja priletet v Benetke. Vsak dan dobiva od Emiratov kakšno sporočilo. Nekaj na mail, v njihovi aplikaciji, prek socialnih omrežij … Če so na začetku meseca še nekako ohranjali upanje, da bodo vse njihove linije kmalu up’n’runnin, se je ton po napadih v zadnjih dneh precej spremenil. Uradno je, da lahko vsi, ki imamo prek njih rezerviran let kadarkoli do konca marca, tega ali prestavimo na kasnejši datum (kdaj?!) ali pa zahtevamo povračilo stroškov. Neuradno je občutek, da si želijo, da to storimo vsi čim prej.
Sva se pogovarjala vsak večer. Dajva še malo počakat. Pa je gospod oranžni spet nekaj bleknil in je nebo postalo še bolj črno. OK, ampak enkrat se bo umirilo. Pa pravi g. Tretja-svetovna-vojna, da bo samo še huje. Lej, mislim, da se tole do konca meseca res ne bo popravilo. Zdaj ga srkbi cena nafte in strelja vsepovprek.
Včeraj sva preklicala letalske karte pri Emiratih in na prvi ugodni datum kupila povratne letalske karte s China Eastern. Potovanje bomo tako “primorani” podaljšat za 11 dni, letimo pa iz Bangkoka, prek Shanghaja, proti Benetkam. 4 ure gor, 3 ure layoverja, 12 ur do doma. A bo naporno? Bo. A je lepo, da bomo spet doma? Je.
Ampak zdaj bomo pa iz teh limon vseeno naredili eno dobro limonado. Dobili smo 11 dni. Uf, toliko novih možnosti, da razmišljava samo še o tem. Najprej sva imela idejo, da bi pač postali v Shanghaju nekaj dni in se čudili vsemu, kar pač tam imajo. Izgovori: Ampak tam je zdaj še mrzlo. Škoda samo za nekaj dni, bomo šli drugič več. Če je podobno kot Hongkong nama mogoče ne bo všeč. Ne gremo.
Trenutno pa kolebava med dvema opcijama.
- Gremo za 10 dni v Kambodžo. To je ena redkih (edina?) država v jugo-vzhodni Aziji, kjer še nisva bila in bi bilo tudi za naju, ne samo za otroka, nekaj nor(v)ega. Ne, ni edina. Brunej! Šli bi seveda v Angkor Wat, malo v Phnom Penh in potem na njihov otoček Koh Rong.
- Ostanemo na Tajskem in najdemo še ena dva otočka, pa jih prečešemo do potankosti.
Zelo močno se nagibava k prvi opciji, ker Tajske bomo pa do takrat imeli zagotovo že dovolj in nam bo ven gledala že pri ušesih.
Trenutno smo na Koh Lanti. Noro je. OMG. 10 let nazaj sva bila tu samo srednje navdušena. Danes? Jezuskristus. Najeli smo motor in že drugi dan švigamo vse povprek. Zagotovo k temu, da smo se zaljubili, pomaga tudi to, da smo bili prej na rajskem Koh Kradanu, ki pa je bolj robinzonske narave in kaj dosti več, kot uživat v miru, tam ni za počet. Tukaj pa sem, pa tja, pa kokos, durian, masaža, obisk kmetije, najboljši khao soi, deset obiskov 7-11 trgovine, kopanje v bazenčku, mango sticky rice zvečer na tržnici, hudo dobra kavica sredi džungle … pa šele 24 ur smo tukaj! 🙂
Zdej pa spat. Ura je devet. Otroka sta popadala kot kladi. Midva bova kmalu z njima.
Upam, da nekoga nekje čimprej sreča pamet in bo spet vse lepo in prav.
Moje misli so z ljudmi v Iranu, Gazi, Sudanu, Ukrajini …
