Ko se tvoj sosed ob pristanku letala obrne k tebi in ti v polomljeni angleščini sramežljivo (pogum je zbiral cel let) reče “Welcome to my city”, potem veš, da bo tukaj nekaj posebnega. Pristali smo z dolgimi sencami popoldanskega sonca in se takoj namočili v 95 % vlažnosti težkega zraka. Pa smo tu. Na Borneu!
To je od vseh naših dosedanjih družinskih potovanj prvo, da sva šla daleč izven cone udobja. Naju, kot starša pa tudi vsega lepega in čistega pa vedno sitega vajenih otrok. Cilj je bil, da pridemo do prave džungle. Tiste, ki jo je še pred kratkim raziskoval sir David Attenborough (po njem je tu blizu poimenovan celo ena sobica) in tisto, kjer je še vedno vse tako kot je nekoč bilo. Divje, nevarno, božansko lepo.
Preden gremo dalje z zapisom, vas prijazno vabim, da si ogledate spodnji 15-minutni video. V njem je vse, kar smo doživeli, preživeli in si hkrati obljubili, da se sem še vrnemo. Z zahtevnejšimi cilji in težjimi objektivi.
Po pristanku iz Kuala Lumpurja (3 ure pretežno turbolentnega leta, ampak na srečo otročka še ne vesta, kaj to je in verjetno mislita, da se vozimo po makedamu) smo se tri noči aklimatizirali v vasici Sepilok, nato pa na triurno pot vse globlje in globlje v pragozd.
Ko smo prišli na cilj, smo se počutili predvsem … varno. Kljub temu, da gre za zalo butični turizem in tudi ob visoki sezoni ta del sveta v treh mesecih ne sprejme toliko obiskovalcev, kot malo večji tajski otok v enem dnevu, so vse storitve in organizacija na nivoju. Na kratko gre takole: dobiš sobo, ki je super za tukajšnje razmere, potem pa ti v roke dajo urnik, ki te prijetno okupira od pol šeste zjutraj do devetih zvečer. Ob sončnem vzhodu in zahodu na ladjico in v mini rečne kanale, popoldan raziskovanje džungle, potem pa še ponoči, s svetilkami iskat vse kar leze in mrgoli, ko je sonce v Sloveniji v zenitu.
Ko sva se doma spogledovala s temle Borneom naju je bilo, seveda, precej strah. Kako bo? Bo varno? Bomo zmogli? Bo otrokoma zanimivo? Bomo lahko jedli, kar pač nam bodo dali? In kot je po navadi s temi vprašanji, zdaj vidiva, da so bila odveč. Iskreno mislim, da je kljub težji dostopnosti, tole ena najbolj zanimivih, vznemerljivih in varnih destinacij za družine otrok vseh starosti.
Zdaj pa grem. Ura je proti kosilu, danes je naš zadnji dan v džungli in smo si ga vzeli na easy. Imamo sicer tri vožnje s čolničkom, ampak kaj je to za nas davidattenboroughe, ki nas orangutani že praktično kličejo po imenih. 🙂
Jutri spakiramo kovčke, gremo nazaj na letališče, potem pa z vlakom iz Kuala Lumpurja z nekaj postanki v gurmanskih mestih čisto do meje s Tajsko. Se veselimo, da bomo spet jedli durian in mami in oči pila dobro kavico. Malo razvajanja, malo “trpljenja”. Tako kot mora bit v življenju.
p.s. Vedno, ko smo na neki destinaciji, naj bo to Japonska, Fiji, Bali, Tajska ali sedaj Borneo, že doma izbrskam nekaj knjig, ki se dogajajo točno v tem okolju in jih berem tako, da jih zaključim še ko smo tam. Tokrat sva oba s katko brala The two sisters of Borneo, napisal Ian Hamilton. Zanimiva kriminalka. Drugačna. Priporočam.
Zdaj pa vas prepustim kopici fotografij, ki so samo 1 % tega, kar doživiš in občutiš, ko vse to vidiš v živo. Mogoče koga premami …
