“A pa niste malo pretiravali?”
“A ni bilo preveč držav?”
“A je bilo predolgo?”
No, lej, odvisno v katerem trenutku bi nas to vprašali. Če bi nas vprašali na Novi Zelandiji, bi bil verjetno odgovor na vse pritrdilen. Pa tistih zadnjih par dni Japonske, ko sta šla otroka u franže, je bilo tudi gremo-čimprej-dam moment. Ampak generalno gledano je bilo letošnje potovanje naše življenje v malem. Veliko premikov, vsak dan nekaj novega, mravlje v riti in mango v ustih.
Vlaki, busi, kombiji, trajkti, čolni, tuktuki … in letala. Bili smo na 9 letih, vsega skupaj neto v zraku 57 ur (lani v celem letu 42 ur, predlani 31). Iz Benetk na Tajsko, na Bali, na Novo Zelandijo, Fiji, gor na Japonsko, dol v Malezijo in nazaj čez Dubaj v Benetke. In to so samo ure čistega letenja. V to ni všteto čakanje na letalu (kdaj pa kdaj tudi uro in več), čakanje na letališčih (“priporočamo, da ste na letališčih vsaj 3 ure prej”) in vožnja do letališč (pogosto kar naporno in sredi noči).
Daleč od tega, da bi lahko rekel, da letala obvladamo. Ah, kje. Vedno, ko že mislimo, da poznamo vse trike, nas preseneti kakšen nov. Pa ga zguramo, se kaj naučimo, dvignemo glave in gremo dalje.
Naših 20+1 nasvetov za lažja potovanja na letalih z otroki
- Predhodno se z otroki pogovorite o poteku in pravilih
Midva se z Lilo in Artom začneva o “dnevu za premik” pogovarjati vsaj dan ali dva prej. “Jutri se spet premaknemo, malo težje bo. Najprej gremo na zajtrk, potem pa hitro na vlak, oddamo prtljago, bomo nekaj pojedli in na letalo. Pogledala bosta lahko eno risanko, potem bomo jedli in nato spat.” V tej smeri. Sva ugotovila, da je konkretna korelacija med tem, kako jasno jima predstaviva celotno pot in tem, kako razumevajoča in strpna sta potem. - Dve uri prej na letališču sta vedno dovolj
Samo enkrat se nam je zgodilo, da bi dve (namesto treh) ur prej na letališču bilo premalo. Pa še to za to, ker je na letališču v Aucklandu odpovedal sistem za premikanje prtljage in so vse delali ročno. Sicer pa smo vselej na letalo čakali še vsaj 30-60 minut. Ampak … iskreno, tudi mi smo raje tam prej, kot kasneje. - Otroški voziček vse do “gate-a“
Če še vozičkate in imate marelo, potem vam svetujem, da ob oddaji check-in prtljage (to je velika prtljaga) povprašate, če lahko voziček peljete vse do gate-a, torej do vrat, ki vas potem vodijo direktno na letalo. V nasprotnem primeru boste brez odlagališča za nahrbtnike ali za hiter spanec otročka. - Vodo v otroške flaške
Če boste nesli vodo mimo varnostnikov ob tistih rentgenskih trakovih, vam jo bodo vzeli oz. jo boste spili pred njimi. (Nekatera letališča imajo sicer moderne naprave, ki preverijo, če je to res voda in vas bodo spustili skozi) Aaaaampak … če pa boste to vodo natočili v otroško flaško, vam jo bodo po vsej verjetnosti pustili. Ni ravno million dollar hack, pride pa vseeno prav. - Pojejte kaj dobrega na letališču
Mi smo obupali nad tem, da računamo na to, da “bomo že potem jedli na letalu”. Bomo my ass. Preden mine tista ura in pol do vkrcanja, potem še letalo malo zamudi, preden pride Zoung Hai Lee, ki zamudi vsaj 25 min in končno vzletimo … je še vsaj ena ura do tega, da nam postrežejo s hrano. In do takrat smo vsi tečni in lačni in na pladnju so namesto hrane servirani predpogoji za grozen let. Čeprav je dražje, si mi na letališču poskušamo privoščit kakšen dober, topel, nenapihujoč obrok. Pač, pasulj, valjda. - Vedno lulat še tik pred vstopom na letalo
Ker takrat seveda nikogar ne tišči, potem pa se vsedemo in: “Lulat.” Ja, ne moremo zdaj, se še vzpenjamo, moremo bit pripasani. “Lulat.” Moremo počakat. “Lulat, nujno.” Potem pa hitro plenico gor in naj se polula vanjo. Druge ni. - Metoda LILA
Last In. Last Aut. 😉 Zadnji na letalo, zadnji iz letala. Prvo zato, ker imava raje, da sta otroka čim dlje nepripasana in prosto gibajoča. Slednje pa za to, da se ne gužvamo, stojimo in čakamo, da se nas nekdo usmili in odpre vrata od letala. - Nočni ali dnevni let?
Če lahko vsi spite, potem brez dvoma nočni let. Pri nas? Jezuskristus. Otroka spita, midva pa ne. In potem po celi preleteni noči pridmo končno na destinacijo in smo razštelani kot slovenska vlada. Eni bi bedeli, eni bi spali, eni lačni, drugi siti, eni polni energije, drugi tečni. Mi po navadi rezerviramo lete čez dan. Res je, da je potrebno več animacije, ampak vsaj pristanemo isto utrujeni in lahko nadaljujemo skupaj od tam naprej. - Pazi, katere sedeže doplačaš … če!
Kdaj pa kdaj smo doplačali sedeže z več prostora (včasih se jim reče “bulkhead seats“). Sploh ko smo na dnevnem letu in sva za otroke tam v tistem prostorčku spredaj pripravila pravo igralnico. (Sicer nisem ravno fan tega, ker pač … spontane turbolence in otroci, ki letijo po zraku, ampak vseeno.) Imajo pa ti sedeži en problem, in sicer ta, da med posameznima sedežema ni le ročka, ki jo lahko enostavno dvigneš gor in se ti otroček uleže v naročje. Na-a. Ti sedeži imajo pogosto med seboj pravo pregrado, ki je skrajno neudobna za ležat na njej. Pač, ne moreš met vsega u življenju. 🙂 - Prosite za otroške slušalke
Tole sem ugotovil šele letos. In sicer: pogosto vas bodo na letalih čakale slušalke, tiste, ki si jih vtakneš v ušesa. In ko to zadevo poskušaš vtaknit v drobna ušeska svojih malčkov, si odprl pandorino skrinjico in zdaj lahko samo to počneš naslednjih 5 ur na letalu. In ne, tudi to, da jim kabel vežeš okoli ušesa, ne pomaga prav za dolgo. Kar lahko narediš je, da stevardese vprašaš, če imajo kakšne slušalke za otroke. Pogosto jih imajo. - Prinesite čim več različne animacije
Katka gre 14 dni pred lêtom na Amazon ali Temu in nabavi hudiča in pol nalepk, pobarvank in ostalih stvari za zamotit otročke. Ni ravno za 5 ur dela, je pa super za malo odtrgat se od risank. - Najprej pojesta otroka, potem midva
Ker drugače je kaos. Naj otroka pojesta v miru, jima pomagava, postreževa in animirava, potem pa vse to lepo zapakiramo, damo na tla, otrokoma risanke (če jih ni pa nalepke) in lepo v miru ob deci rdečega pojeva še midva. Pa komu na čast bi se mučili in se packali. - Ročno prtljago pod sedeže od otrok
Mali hack, ki lahko veliko reši. Midva najinih nahrtbnikov ne dajeva v prostore nad sedeži, ampak jih dava pod njune sedeže. Nogice imata itak tako kratke, da ju tam spodaj nič ne moti, midva pa imava vse na dosegu roke, tudi takrat, ko moramo bit pripasani ali pa nama otročka spita v naročju. - Kako zaspati, če ne gre?
A jaz kako spim? Če smo na nočnem letu in vem, da bosta otroka spala, lepo po obroku čvaknem eno dramamine tabletko (to je ta proti slabosti, ampak ima stranski učinek zaspanost) in puf, me že ni. Sicer ko pogledam naslednjič na uro, ugotovim, da sem spal samo 18 minut, ampak je bilo pa teh 18 minut sladkih kot med. - Vedno imejte rezervo za preoblečt
Sa vse. Za starše vsaj majice, za otroke pa vse, kar lahko. Še najbolje krat dva. V vaši ročni prtljagi vamo bodo otroške majice in hlače zasedle manj prostora kot jeza v vašem srcu, ko boste ugotovili, da rezerve nimate in boste pobruhani še 4 ure do konca leta. - Na vseh letalih je in bo hladno
Ne podcenjujte temperature na letalih. Tudi če letite samo iz Brnika v Split. Še nismo bili na letalu, kjer ne bi dobro del kakšen topel puloverček, bili pa smo že na letalu, kjer smo imeli nataknjeno tudi kapo in bili zaviti v dvojno dekco. - Ni konec, dokler ni konec
Imejte otroke pod kontrolo ves čas. Tudi ko že mislite, da je vse “najhujše” za vami, bodite pozorni. Nam se je namreč zgodilo, da smo dali skoz enega najdaljših letov, vse OK, že pristali, se pripeljaji z letalom do končnega mesta, se odpasali, stojimo že vrsti, da gremo dol iz letala … in Lila bruhne. Sva k sreči drugi curek ujela. - Kje po pristanku najdete voziček?
Tam zraven tistih nogavic, ki so vam izginile v pralnem stroju. Sicer pa je najbolje vedno vprašat stevrdeso, ko stopite z letala. In proaktivno pogledat takoj ko stopite ven, če je voziček že kje. Če ga ni, potem bo nekje ob prtljagi. Včasih se pripelje na istem tekočem traku kot prtljaga, včasih pride na oversized lagguage. Ne veš. In naj bo to vsaj malo zabavno. - Ne lulat na prvi WC po pristanku
Ker grejo tja lulat čisto vsi iz vseh letal, ki so pravkrat pristala, naslednji WC, ki pa je 100 metrov naprej, pa sameva. - Odpremo kovčke in se preoblečemo
Ko enkrat končno dobimo kovčke se, preden se podamo na avanturo v novem mestu, preoblečemo. Ja, kar tam. Pred vsemi tistimi prodajalci Tourist SIM cards in cariniki. Boljše kot stopit ven na 35 stopinj in 95 % vlažnost v trenirki in puloverjem s kapuco.
Pa še tale za na konec: - Enkrat vse mine
To naj bo vaša mantra. Tudi ko je najtežje, ko vas tamali pobruha 11 kilometrov nad Zemljo (aka baby high mile club), ko ste lačni in zaprti hkrati, ko zmanjka vode in se otrok dere tako zelo, da si ljudje okoli vas že nadevajo rešilne jopiče. Vse. Enkrat. Mine. In zagotovo ste (boste) v življenju doživeli še marsikaj hujšega kot je tisti 5 urni let na Kanarske otoke.
