Še 45 dni. Mesec in pol do mojega kratkega, pa vendar enomesečnega potovanja po Indiji. Moje misli so trenutno prazne. Ne razmišljam več o tem kam grem, zakaj grem, kaj bi rad tam doživel. Ne gre za to, da bi dosegel neko višjo raven zavesti, ko planiranje postane odveč, le … le tako je, da prvi naval navdušenja nad izbrano destinacijo nakoplje toliko terabitov podatkov v ekstremno kratkem času, da jih je potem potrebno počasi, previdno, nevsiljeno in predvsem podzavestno predelati.
Najbolj me skrbi to, ker me še vedno nekontrolirano napade naval joka. Ko sem sam, ko slišim spominov polno glasbo, ko vidim fotografijo in sonce. A po drugi strani sem vesel. Vesel zato, ker vem, da so vse to strahovi in “issues” s katerimi se bom tam imel čas soočiti, jih počasi premlevati in vsaj postaviti na pravo pot, da se bodo sčasoma razrešili. Stvari, ki bolijo je za njihovo zdravljenje potrebno v prvi fazi jasno artikulirati in, ja … izreči na glas. Če bom zmogel samemu sebi priznati vse to, za kar se delam, da je že zdavnaj del moje zgodovine, vem da bom srečen.
“… in ker te ne morem imet, imam te pa še vedno neskončno rad, tudi jaz tebi želim, da bi bila neskončno srečna. in če si bom lahko samo kdaj pa kdaj za trenutek predstavljal, da si se ob svoji sreči spomnila na naju, mi bo to dovolj.”
Pravljica: 1099
