Ob 6.23 vzide sonce, 18 minut prej vstanemo mi, ker se Art pokaka vsak dan točno pet čez šest. Ob 7.00 na plažo stopijo mjanmarski gospodje in z doma narejenimi metlami pometejo vse, kar je morje čez noč naneslo na plažo. Samo nekaj minut kasneje se jim pridružimo mi štirje. Lila z lopatko in kanglico v roki. Ob 8. narežemo papajo, mango in longan in premagamo prvo lakoto. Do pol devetih že vsi pridno spančkamo svoj prvi spanec in v sanjah čakamo, da se odpre naša najljubša restavracija za zajtrk.
Ob 11. gremo v bazen. Prvič. Sonce je močno in Katka nas maže na debelo, kot se maže bakala. Ob 11.45 Lila prvič zazeha in v isti sapi reče, da je lačna. Art je že zdavnaj na joški in s Katko se odločava najpomembnejšo odločitev dneva:
a.) spat in potem jest naspani
b.) jest malo tečni in potem spat
Obe opciji sta sprejemljivi, a le ena od njih ima potencial, da postavi planete v pravo konstelacijo in nam z vsemi obroki in spanci do večera zagotovi še mirno večerjo. Problem je le v tem, da nikoli ne veš, katera opcija je to.
Po kosilu, nekaj po drugi uri, po kokosom na parkirišču za motorje, svojega parkira gospod iz Pakistana, ki mu Lila že na daleč maha in se dere: “Palačinkar, palačinkar, palačinkar”. Seveda mu je všeč. Vsak dan ji da še eno banano za povrh palačinke z nutelo. Po navadi palačinko pojemo kar pri njmu, na plastičnih stolih. Lila na lila, jaz na zelenem.
Ob 15.25 velik mangovec (drevo, na katerem raste mango, upam) vrže čez bazen senco in nam ponudi, da tokrat nismo kruh z bakalajem. Skačemo, plavamo, sklepamo prijateljstva in gledamo roza zapečene Britance. Artu se je v vodi prikazala Marija, ko je ugotovit da “so ta tla mehka in da če udariš po njih niso trda ampak ti pljusknejo v obraz”.
“Oči, ko boš rekel ven, bova šla ven. Brez joka.” In greva ven iz bazena. Na poti domov pogledava še najine kokose, papaye in mango … če so kaj zrastli od včeraj, seveda.
Ob 17.50 se mimo našega bungalova pripelje tetka in če dobro zašprintava, jo ujameva tam nekje pri smetnjakih, iz katerih smrdi/diši po sladko-kislo-kovinskem. Teta ima v prtljažniku lokalno sadje. Lično zloženo in po kar ugodnih cenah. Zlate mangote, bele in rdeče dragon fruite, avokado, včasih papayo, ananas, lubenice, kokose … Ker smo znani po zmernosti, sadja vzamemo samo 100 % preveč, kot ga lahko pojemo.
Ob 6.30 zaide sonce. Lila takoj pristavi, da je žalostna ker je tema. Tema pomeni, da danes ne bomo šli več v bazen in se ne more igrat na tobaganu desno od Pakistanca.
Ker so temperature po sončnem zahodu prijetne, vlažnost pa ne morilsko nastrojena, gremo še na zadnji obrok dneva. Malce si privoščimo: pečena riba, dva som tama, oči kokos, lila limonado, mami svež pomarančni sok. Riža za izvoz. In če smo še lačni, nam ne uide še kaj.
Ko je ura 8 in se prvi farangi že odpravljajo na večerni lov, mi počasi odpeketamo pod tuš (Lila ima roza gel. Bi imela lila, ampak je šampon), hop v pižamo, hop na joško, hop v posteljo in hop v deželo sanj.
Rutina je tokrat naša zaveznica. Ja, pogrešava brezciljno raziskovanje z motorjem, pa mirne večerje na plaži, pa peto pivo ob polnoči. A tisti “prvič”, ki jih Lila in Art doživita vsak dan, so pač neprecenljivi in jih ne menjam za nič na tem planetu.
Ta trenutek:
Lila: “Oči, kaj delaš to?”
Mic: “Pišem nekaj, kar boš ti brala, ko boš večja”
