V dolini tihi je hiška stara,
v japonskem mraku vse že mirno spava,
le ena luč še prižgana je,
v tej sobi sake toči se.
Besedilo in fotografije: Jan Gerič.
Nekako tako je zgledal moj tretji večer na Japonskem. Iz deževnega Nagasakija sem se premaknil v Neznano-naki. Kot običajno me je vodil Couchsurfing, saj sem šel tja, kjer sem našel gostitelja – tokrat v vasico Ochi.
Te ne pozna nihče. Res nihče. Na železniški postaji le 30 minut od vasi, sem gospo v svoji tarzanski japonščini vprašal, iz katerega perona gre vlak za Ochi. Namesto, da bi mi povedala, me je dobronamerno in vztrajno prepričevala, da v resnici želim v Kochi. Ochija ne poznajo niti Japonci v bližnji Fukuoki, izogiba pa se ga celo mobilni signal. Ni čudno, ko pa ima le 9000 prebivalcev. V Sloveniji bi to pomenilo 150 ljudi.
V bistvu sem bival še bolj bogu za ritjo – v dišeči in brhteči dolini, kjer živijo le še starčki in moj gostitelj Ryosuke. Zakaj? Ker je podedoval tradicionalno 150 let staro hišo. Tatami sobe, porisana papirnata vrata, tradicionalna kuhinja in vse kar spada zraven. Če časovni stroj obstaja, je skrit nekje tukaj.
Kljub čudoviti naravi, slapovom in riževim poljem je dolina še turistično neodkrita in celo Ryosuke je vedno znova začuden, ko ga kdo obišče. Kljub temu, da na Couchsurfingu vabi ljudi k sebi. Vsaj trikrat me je vprašal, zakaj za vraga sem prišel v Ochi in poudaril, da nihče ne ve, da njegova dolina obstaja.
Po večeru polnem sakeja, sem se zbudil sam v škripajoči hiši sredi naliva in odkril pravi zaklad japonskega podeželja. Upokojence. Pripeljal se je 65-letni Hata-san, ki je iz dolgčasa postal vodnik Ryosukovih gostov. In sva šla na poldnevni izlet ter kramljala malo v angleščini, malo v slovenščini, predvsem pa v smehu. Predvsem sva se strinjala, da je Toyota odličen avto. Lekcije japonščine so se izplačale!
V dnevu in pol nisem zapravil niti centa, ker mi tega enostavno niso dovolili. Kaj pa je še boljše? Da Ryosuke lepo vabi vse Slovence na obisk njegove hiše in doline. Resno. Rad bi, da ljudje spoznajo Ochi, saj ima velike načrte za tamkajšnji razvoj turizma. Tako velike, da mi je dal kar 3 vizitke.
Če se ga kdo odloči obiskati, mu z veseljem posredujem podatke. In ne biti presenečeni, ko vas bo kljub vabilu najprej vprašal, zakaj za vraga ste prišli v Ochi, ki ga nihče ne pozna.