Nekje … na Kanawi.

“Ampak zdaj pa počivava kakšne tri dni,” je rekla Katka. Ogromen nahrbtnik na hrbtu in tamanjši na prsih sta z utrujenimi očmi zgolj zaokrožila podobo izmučene popotnice, ki je pravkar zaključila 40-urno popotovanje iz otočkov Gili na vzhod, na otok Flores.
“Ja,” sem se strinjal, “dva, tri dni lepo, da se spočijeva in narediva plan.”
“Tri dni minimalno,” je potrdila.
“Lepo u easy,” sem še dodal.

Minila je ena noč, ko me je zjutraj ob šestih zbudila kurja polt, ki sem jo dobil zaradi nadnaravno lepega petja iz mošeje čez cesto in čez nekaj minut sem v rokah že držal telefon in brskal. Brskal po spletu v lovu za nasveti, kam naj se premakneva na Floresu.

“Imam super idejo!” sem ji zašepetal, ko je ravno odpirala oči.
“Ne bova počivala, ne?” je rekla z zaspanim nasmeškom.
“Am …” sem poskušal skriti navdušenje.
“Povej, povej,” je rekla in objela mojo blazino.
“Kanawa,” sem rekel. “Otok Kanawa, dobra urca od tukaj. Sredi ničesar. Izgleda noro!”

Na Kanawi vsak trenutek živi kakšnih 50 turistov in 10 domačinov, ki v sožitju z naravo skrbijo zate.

In sva šla. Jebeš počivanje! Z leseno ladjico proti horizontu.

Modra mavrica morja naju je objemala vse močneje in močneje. Sonce je bilo ravno dovolj močno, da je preglasilo veter, ki mi je že tretjič ugasnil cigaret z okusom po klinčkih. V trebuhu me je zašraufalo. Tokrat ne zaradi pokvarjene hrane. Čisti adrenalin.

Elektrika je le ob večerih, voda v zelo omejeni količini.

“Kako pa je tam s prenočišči?” me je vprašala nekje na pol poti.
“Ej, nimam pojma,” sem rekel in izdal, da greva res na blef.

Dolg pomol, turkizna voda. Nekje v ozadju grič, posejan z rumeno posušeno travo in nekaj samotnimi drevesi. Pod njim pa drobno naselje lesenih hiš in listnatih streh.

“Dobrodošli na Kanawi,” so naju pozdravili prijazni obrazi in pokazali vzdolž bele obale. “Vajin šotor je tam. Kar za menoj.”

Nekaj metrov v vodo in lebdiš z milijaužnt ribami.

Bila sva nekje, kamor ne bi upal položiti prsta na zamljevidu niti v najlepših sanjah. Nekje, kjer te v prvem dnevu med snorklanjem pozdravita morski pes in velikanska želva. Nekje, kjer je med sončnim zahodom barva na vzhodu še lepša. Nekje, kjer nekaj metrov stran od tebe izvali stotero drobnih želvic in podivjano išče pot do morja. Nekje, kjer za večerjo poješ pravkar ulovljenega giant trevallyja. Nekje, kjer luna sveti tako močno, da meče senco z ostrimi robovi.

Nekaj morskih psov je priplavalo čisto do obale.

Nekje, kjer se zaljubiš v vsak trenutek svojega življenja.