Skregana po najboljše momote

S “sotrpini”, ki jih srečujeva na najini poti, smo si edini: najlepše, kar lahko zaželiš popotniku je “čim manj zadnjih dni“. Ti so res tečnobe med tečnobami. Najprej zjutraj vstaneš, pogledaš na uro (kar je sicer prava redkost), pohitiš na zajtrk, prideš nazaj v sobo, si površno umiješ zobe in v nahrbtnik nekotrolirano tlačiš vse tisto, kar leži po sobi naokoli. Saj bi se pogovarjal, ampak so misli preveč okupirane s tem, kje ujeti bus do naslednje lokacije, koliko bo stal in koliko ga boš preplačal. Ne veš, kam greš in ne veš, kje boš zvečer spal. 99 % verjetnost je, da bo šlo vse OK, 1 % pa, da gre vse v maloro. Ker te ta en odstotek tako pizdi, si na random stvari, ki se med pakiranjem dogajajo okoli tebe, rahlo razpizdjen tudi sam. In potem še ta tvoj sopotnik, ki gre na WC ravno takrat, ko hočeš ti pod tuš in ima svojo gmoto od nahrbtnika ravno tam, kjer imaš ti svojo toaletno torbico in spet teži s tem, kako ima on težji nahrbtnik kot ti, pa ga boli hrbet, pa komaj hodi … pa jebemti, a si dec al nisi!?

No. In tako je najin premik iz Bandipurja v glavno mesto Kathmandu minil večinoma tiho v kokonu žalostnih, ostrih, tečnih pogledov. Sva poskušala situacijo omiliti s pivom, pa je bil zvok točenja piva v kozarec skoraj edini zvok ob mizi. Tako pač je. Tečna kot dva dreka, utrujena in seveda lačna. V mestu, ki se spreminja iz ulice v ulico in ne prizanaša s hrupom. Ni Indija, je pa njen bratranec v drugem kolenu.

“Ej, ujel sem dva komada od Tabujev iz Križank!” sem rekel še pred dobro-jutro.
“U, lepo. Zakaj me nisi zbudil?” je vprašala zaspano.
“Saj sem te, še pogovarjala sva se.”
“No, ni hudega, bova na torrentih skinla posnetek.”
“Hm …”
“Hihihi.”

In sva šla previdno v nov dan. Brez piva in brez tišine. Veliko bolje in s povsem racionalno razlago preteklega dne.

“Lej, pač sva tečna,” sva sklenila. “Pomembno je, da znava to rešiti.”

In še kako. Danes sva se udeležila kuharskega tečaja, kjer naju je tris nepalskih ženic ob prijetni angleščini naučil te ročne spretnosti. Iskreno. Izgleda težje, kot je. Po 150 pripravljenih momotih, sva si segla v roke in se odločila, da obvladava. In okus. Itak, najboljši momoti ever.

Ta trenutek sva na pivu. Sicer sva tiho, ker sva pridna in delava, ampak se pa prijetno smehljava. Juhuhuhu. 🙂