Trenutno smo v Sloveniji

O sežiganju trupel ob reki Ganges

Veliko je slišati o Varanasiju. Popotniki govorijo o norišnici na ulicah, travi in sežiganju trupel. Moram reči, da sem se kar malo bala tega mesta. Mi Evropejci, ki nas že celo življenje obvarujejo pred smrtjo in jo obravnavamo kot tabu, kar naenkrat pridemo v Varanasi, kjer dnevno sežgejo 300 trupel na dan. Veliko starejših ljudi veselo čaka na smrt v posebnih domovih, kjer skrbijo za njih do konca življenja. Potem pa se začne.

Ko sva sedela v najinem najljubšem lassi lokalčku in srkala te in one kombinacije, je mimo ‘prišlo’ vsaj par trupel na nosilih. Moški del družine nosi truplo, ovito v belo rjuho in pokrito z rožami po mestu in zraven poje mantro. Nesejo ga do ‘burning ghat’ oziroma mesta, kjer sežigajo trupla in umijejo umrlega v reki Ganges. Baje imajo koordinatorja sežiganja, ker 300 ljudi v enem dnevu je kar gužva. Umrlega nato položijo v ogenj, ki so ga zanetili s pomočjo vednogorečega Shiva ognja. Truplo gori 2 do 3 ure in odvisno od lesa je, kako dobro zgori (dražji les boljše gori, kaj pa). Določen član družine, ki si je pobril lase in brado ter je oblečen v belo obleko, mora pobrati prsni koš, ki ne zgori do konca in ga vreči v sveto reko Ganges. Potem z vodo napolni vrček  in pogasi ogenj. Duša je očiščena in se ne bo več reikarnirala. Ženske pri tem obredu niso prisotne, ker so preveč čustvene. Jok bi onemogočil duši mir, ki si ga zasluži.

Obstajajo posebni primeri, kjer človeka ne smejo sežgati. To so sveti ljudje ali ‘sadhuji’, otroci, nosečnice in ljudje, ki so umrli od pika kače. Te obložijo s kamni in jih odvržejo na dno reke. Včasih kakšen tudi ne potone. Iiiiik!

Za vogalom od mesta za sežiganje trupel so se otroci igrali v vodi, ženske so prale perilo in moški so lovili ribe. Težko je vrjeti, da ljudje pijejo iz iste reke, kjer plavajo razkrajajoča se trupla.

Midva sva vse to opazovala iz sosednjega pomolčka, kjer nama je v obraz butala vročina ognja, pepel se nama je lepil na lica in dim nama je polnih nosnice. Bilo je lepo in mirno. Nič histeričnega joka in žalosti. Tako je. Vsak kdaj pa kdaj pomisli na smrt v Varanasiju.

(slikice so iz najine vožnje po reki Ganges ob sončnem vzhodu)
Prejšnji članekIndia 360°
Naslednji članekUltimate survival: Vlaki v Indiji

Related Stories

Sorodne objave

Predlog potovanja: roadtrip po Islandiji!

Ob prihodu domov iz Islandije sva si rekla: moramo priti kmalu nazaj! In če...

Uvod v tvoje potovanje na Islandijo

Najpomembnejši podatek na začetek: 7-dnevno potovanje po Islandiji je bilo eno najinih najbolj zanimivih,...

Zamenjali Dominikansko za …

Takolele je. Dominikanska je lepa, modra in zelena in okusna. Ampak tri tedne, kot...

Potovanje v času korone

Da najprej položimo temelje in odženemo vse, ki so ponesreči zajadrali sem namesto na...

Prispeli!

Zdaj se učimo barve. Rdeč avto. Moder zamašek. Rumena banana. Kaj sva pa pričakovala...

Po 2 letih še samo 5 dni

Prvi znanilci, da gredo stvari na boljše niso sonce, odprti lokali in oglasi za...

Utrinki

Comments

  1. Mene je bilo tudi strah! Ampak potem postane tako vsakdanje, da trupel, ki potujejo čez mesto skorajda ne opaziš več 🙂

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj