In se poslavljava. Po 100 dneh in noro zanimivem vstopu v Indiju na njenem jugu (klikni sem za prispevek o tem), se jutri iz mesta Varanasi prek nekaj krajev odpravljava na 30-urno pot v Nepal. O ja, privoščila sva si. Za prvi 7 ur vožnje z vlakom sva si za zadnjič privoščila kar 1st class! 🙂
Ko sva včeraj sedela na razgreti betonski polički in nemo opazovala, kako le nekaj metrov stran od naju na kupih žarečega lesa žgejo trupla, eno za drugim, sva ugotovljala, da naju je Indija prevsem … pomirila.
Kadi se in vroče je. Mimo naju na nosilih nosijo v bleščeče blago zavita trupla ljudi, ki želijo svojo pot zaključiti v reki Ganges. Žareče barve lesa prasketajo in oddajo vonj, ki skupaj z vonjem človeških in kravjih iztrebkov, indijskih palčk in v vence zavitih rož, tvori sladko-kislo mešanico občutkov. Lepo in grozno. Prijetno in ogabno. Mirno in preveč intenzivno. Sediva in brez besed opazujeva …
Top!
Srečno pot še naprej.
Nataša
Hvala Nataša!!!
Neverjetno in !ncredible. Takšna je ta indija.
Srečno pot še naprej! Lp j
Jona, hvala! Zdaj po 150 dneh se šele začne! 😀
Go east, always to the east 😉
Super clip, “doživljamo” z vama fragmente vajinih trenutkov !!
🙂 Točno tako! Hvala!