No sorry, no thank you

Verjetno sem najsrecnejsa oseba na svetu.

Dobrih 20 ur dolgo potovanje prek Zuricha, Dohe v Mumbai me je posteno zavajala, zapeljevala in me pustila brez globokega vdiha. Prehod je bil sladek in lahek. Po tem, ko sem ze v Ljubljani srecal kolegici in z njima prezivel pot vse do Dohe, sem tam tik pred “metal detection” vrati obcutil tisto, po kar sem prisel. No, vsaj tako se mi je zdelo. A prvic sem ostal sam. Sele tukaj sem zacutil, da sam pred seboj ne mores igrati. Ce si na trenutke nisi smesen, si pac nisi in ce na trenutke ne mores iz sebe izvabiti nekega se tako domacega custva, pac ne gre. Bolj kot vztrajas, slabse je. Bolj se smilis samemu sebi in vse bolj obupano isces druzbo. Na sreco so se moji sicer svetlobna leta odsotni mozgani tega zavedli zelo kmalu.

Na letalu sem sedel se mi zdi edini nase blede rase. Pa ni bilo cudnih pogledov, kot sem jih vajen od drugje. Bilo je nevarno in sumljivo vsakdanje. Mogoce neprijetno. Pa sem ugotovil zakaj. Tisto sekundo, ko sem se vsedel, me je ogovoril sosed. Fant, Indijec, prijazen. In sva se menila, debatirala, smejala in na koncu celo “pokala” bedne sale. Ugotovil sem, da jim je pristop k cloveku tako domac in samoumeven, da za priznavanje naklonjenosti ne potrebujejo uverturnega pritajenega nasmeska, tihega pogleda ali skritega namiga. Enostavno iz prve.

V Mumbai sem iz letalisca prispel ob 4.30 zjutraj. Tema. Trda tema, ko me taksi odlozi na ombocju velikem kot Ljubljana. Stopim iz taksija in premlejem enourno voznjo s komaj-skupaj-drzeco-se skatlo. Pa cakej, a se je res zgodilo, da se je ta suhcena postava ustavila kar sredi ceste, rekla “One minute”, vrgla svojega prijatelja na plan in poscala kandelaber?! OK, zakaj me to ni sokiralo.

Ljudje lezijo po cestah. Zaviti v oddeje, cez glavo, cez trup, zadekani s strani. Tu pa tam vidim le kaksno otrosko ritko, ki moli iz tega kupa. Ne vem, ce jih zebe. Ne sokira me. Sem mislil, da me bo bolj. Tako pac je.

Deklica, ki me je malo prej ustavila pri slavnih Gates of India je pristopila k meni, mi okoli roke zavezala trak iz rozic. Bila je prijetna, smejala se je, disala je. Bila je ena tistih izpod oddej. Zal ji nisem mogel dati tistega za kar me je prosila. Vem, da bi ji lahko pomagal, pa se mi zdi, da vsem ne bom mogel ustreci. Pomagal sem ji, kolikor sem ji lahko.

Nikol nisem sam. Se zjutraj, ko sem sam sredi velikega mesta sedel na plocniku in si prizgal nafehtan cigaret, je bil vselej nekdo ob meni. Bolhast kuza, varnostnik, prodajalec casopisov. Cakal sem 5 ur, da sem prispel do menjalnice, cakal se 2 uri, da se je izpraznila ena postelja v najcenejsem hostlu v Mumbaiu. Hvala Bogu. Dobil sem jo. In zaspal. Verjetno najsrecnejsi.

Vse kar delam je to, da se sprehajam. Brezciljno iscem in ujemam poglede. Sestavljam koscke tistega, kar mi govorijo domaciji. “Ne dajaj denarja prosjacem,” “Sokove kupuj tam, kjer za bozic placas enega, dobis dva,” “Ce imas probleme, se najprej obrni na policijo…”. Njihove besede zvenijo tako prekleto iskreno. In zdajle, ko sem dve uri prezivel s 24-letnim Raulom, ki mi je na zacetku prodajal ze v naprej zavrnjen zemljevid, na koncu pa mi ze zaupal, da ga njegove punce obdelujejo vsaj 10 ur na dan, sem ga iskreno vprasal po njihovi iskrenosti. Mislim, da ga je vprasanje presenetilo, pa je rekel, da me razume. Tudi on mi je dajal nasvete. Nekaj je bilo lokalno in casovno aktualiziranih, a name je pustil vtis tale stavek: “I respect you, because you respect me. True friends never say thank you, never say sorry…” In sva obvisela v tisini.

Raul me je povabil na poroko svojega dobrega prijatelja. Je v soboto. Peljal me je v najbolj neturisticen predel mesta po obleko. Nisem smel pozdraviti s hello, tukaj se zacne z sklenjenimi rokami in  “namaste”. Indijci so znani dobri prodajalci. In ko sem ceno za pregrinjalo znizal iz 2800 na 1500 se nisem pocutil zmagovalno. Dalec od tega. Zapravil sem dvodnevni budget, jutri ne jem …

No, lazem. Ze popoldan je k meni pristop debeli mali. “You wanna play in Bollywood movie? Tommorow we are shooting a scene in the airport. Well not actual airport, but in the mall. We need tourist. You wanna come?” Mislim, da poznate moj odgovor. 500 rupij, hrana in prevoz. Upam, da ne naletim na, kot je omenil Raul, snemanje porno filma. Tudi to se je menda ze zgodilo. Tudi to se je ze menaa zgo… Tudi to… Hm… 😉

Verjetno sem najsrecnejsi clovek z najbolj neustaljenim tokom custev. Prehajam od evforicnih solz (ja, ugotovil sem, da se mi oci zasolzijo, ce sem srecen) do vrocicnega oblivanja strahu. Tolazim se, da je to normalno. Da je pac tako. In lepo mi je, ker vem, da sem zacel z vso mocjo.

Ura je 7 zvecer. Cez okno slisim stalno trobljenje avtomobilov, obcasno pokasljevanje nasega receptorja in smeh ostalih nas turistov. Glede na obrok pred urco (rakci v pekoci omaki) se nastanjam v bljizini wc-ja. Ni me lepo sprejel. Ker sem mega neumen, sem se tusiral pod 70 cm visoko pipo. Ne Mic, ne poskusi obrniti rocke v drugo stran. Zakaj pa bi. Kdo pa se zeli, da voda pritece normalno iz tusa. Bedak …

Pogresam vas, a mislim, da moram biti sam. Mislim, na vse, ki ste mi rekli, da me imate radi. Mislim na Petra Pana …

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

5 Comments on “No sorry, no thank you

  1. Adijo, že prvi post je fantastičen, pa se je šele začelo. Pri snemanju na “letališču” pa le pazi, da boš zaščiten. LOL :-))

  2. lepo, da misliš name… a ne preveč, saj imaš le mesec časa, da doživiš čim več, sam s seboj….jaz te bom počakal…***

  3. Ful fajn si napisal..piši čim več..čist sm se vživela v branje..komi čakam nadaljevanje..:)

  4. vidim da dihas z njimi, se z njimi smejis… naj bo njihov utrip tudi tvoj, ritem zivljenja naj postane skupen vsem…ostani eden izmed njih, uzivaj, joci, pomagaj.. bodi z njimi in zivi, kot zivijo oni..pa ne se spet prevec odpovedovat kakim “juhicam” (ves, da taksne stvari potem vedno obzalujes, ko prides domov =)).. predvsem pa ne pozabi, da nikoli nisi sam.. zagotovo ne v taksni mnozici prijateljev, ki te ta trenutek obkrozajo tam nekje dalec..

Leave a Reply

Your email address will not be published.