Action. In res nikoli sam …

Spet je pristopila k meni. Tista drobna, crna, vedno nasmejana. Tista s temno rumenima belocnicima in vedno malce solznimi ocmi. Samo gledala sva se …

Vcerajsnji dan je bil preprosto nor. Avtobus nas je pred hostlom cakal ze ob 7.30 zjutraj. Rumen, z zavesami in zatemnjenimi okni. Dva soferja. Identicna. Oblecena v belo srajco in crne hlace. Skoraj nasmejana. Bilo nas je kaksnih 25, bodic superzvezd. Noro vzdusje. “For you this is an experience, for me it is still a job,” so bile njegove prve besede. Bil je casting director za prihajajoci Bollywoodski film ne-vem-naslova-niti-priblizno.

Zaceli smo ob devetih. Snemali sceno na letaliscu. Fake letaliscu, v nekem shopping centru, a prisezem vam, da je vse izgledalo v nulo.

Prva scena: mimo steklenih sten na tekoce stopnice. Se enkrat. Se enkrat. Se enkrat. Pa dober, a slucajno se hodit vec ne znam?! Prav, pa gremo se 72-ic. Druga scena: mimo steklenih vrat mimo tekocih stopnic. Prvic. Desetic. Tridesetic. Hvala, kosilo, koncno. A slucajno Indija ni dobila mojega sporocila o kvantiteti zalog hrane, ki naj mi jo pripravi. In to, da Mic pac je, ko je ura 12.30 in ne sele ob 16h? 🙂

Trejta scena: ni vazno. Cetrta scena: nic novega, pravzaprav sem bil v kadru celo za kamero in nimam pojma zakaj sem sploh moral igrati. Pac sem. Ker je bilo ze mega smesno. In ker smo bili tako super klapa, da sem po nasem zaigranem pogovoru o drogah in kupu denarja, ki se kao nahaja v nasih kovckih, zacel celo razmisljati o moznostih dodatnega zasluzka. Hec. Semi hec.

Zasluzil smo vsak po 500 rp. 10 eur, recimo. In ker smo ze ravno zvezde, je pac to potebno tudi posteno zapiti. Pa smo sli v bar. Pa smo prisli cez 6 ur ven. Pa so nas cez 4 ure vrgli iz hotela, ker v ta hotel se pac ne prihaja po polnoci.

In sem ostal pred vrati. Ostali so na njihovo sreco se spali in se niso izvedeli novice. Tako da se ostal sam. Za minuto. Mimo pride Kai, iz Singapurja. “Wanna share a room?”. Tudi on je zapustil hotel. Pa sva sla. Takoj naju ustavi domacin, odpelje 100 metrov dalje, nama pokaze super sobico in jo vzameva. Mala za znoret, ampak razgled na glavno ulico. Prav nic ne bi bilo narobe, ce bi cisto malo manj trobili. Malo manj, ne prevec. Se pocutim, kot na Celovski 🙂

S Kaiem ze cel ljubi dan pohajava po ulicah. Ja, prezivela sva tudi moj prvi nakup vozovnice za vlak. To je bilo noro. Evo, to pa je noro. Po tem, ko sem cakal v vrsti ze dobro uro, je prijazni gospod ravno ko sem prisel na vrsto, na pult polozil tablo “Kindly wait. Lunch.” Po vsej tej napetosti si preprosto nisem mogel pomagati, da se ne bi na glas iz srca nasmejal. Z mano pa se vsi ostali, ki so cakali v temacnem zgornjem nadstropju zelezniske postaje. To je to. “This is as good as India gets …” se je slisalo.

Hodiva po mestu, brez enega samega cilja. Jeva, pijeva, zdajle greva v kino gledat enega najbolj osladnih Bollywood filmov. Spet ne vem naslova.

Ko sem vceraj spet sedel pri Gates of India, se je poleg mene vsedel droben fant. Oblecen v crno. Z umazanimi nohti, oguljenimi podplati in rahlo razpokanimi zilicami v oceh. Sedela sva v prijetni tisini. Dolgo. Spregovorila le tu in tam kaksno besedico. Prijazno. “I sleep on the street. With my friend. My father is from Rajastan. When I am there, I have to work for him. If I dont bring money, he beats me. If I bring it, he takes it all, and gets drunk. I live on the street, because it is just me then. I know how to survive.” Pa spet tisina. Tezko na taksno izpoved odgovoris karkoli. “No cry, just smile,” se doda in zakljuci moj dan.

Prezivljam najlepse dneve mojega zivljenja.

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

4 Comments on “Action. In res nikoli sam …

  1. Ta spontanost, ki jo sedaj živiš, je tako osvobujoča!
    Jo kar pogrešam iz mojih poletnih dni 🙂

    Uživaj čisto vsako minutko!
    U.

  2. mic..

    brez besed. ker niso potrebne.
    ker itak veš.

    rtm*

Leave a Reply

Your email address will not be published.