Pocasi mi postaja jasno …

Na prejsnjem potovanju (http://irianjaya.blog.siol.net) sem doumel nekaj pomembnega. No, vsaj zame in za nacin potovanj, ki jih zelim izkusiti. Pomembno je, da cim prej poskusas osvojiti osnove logike lokalne skupnosti, da tam prezivis kar najvec casa in predvsem … predvsem, da ne prehitevas dogodkov. Potovanja so kot praznovanje novega leta. Prevelika pricakovanja za dani trenutek lahko popolnoma demoliranjo uzitke.

Kickanje na plocniku. Brez ene skupne besede ...

Severna obalaVenezuele meji na Karibsko morje. Zamizi in si ga zamisli. Ja, tocno taksno je, kot si si ga narisala. Modrozeleno, cisto, obdasno s stalno strazo palm, posladkano s kokosi in v ritem zanihano s tipicno lokalno glasbo. Na vsakem koraku. Menja se na vsakih 15 metrov. Obilica, prekomerna kolicina zvokov, ki jim ne znas in ne zmores dolociti izvora. Toliko impulzov, da mozganom ne preostane drugega, kot da se spustijo na lokalno frekvenco. Beri: go with the flow…

Ob obali z ladjico do mesta Choao. Mesto slovi po svojih plantazah kakva ...

Pred odhodom, pa tudi neprestano med nasim potovanjem so do nas prihajale informacije o nevarnostih v Venezueli. Lonely Planet svari, taksisti svetujejo, prijatelji priporocajo. Vse do danes sem bil nad odnosom, ki ga Venezuelci v povprecju izkazujejo do soljudi, precej razocaran. Nekako sem neupraviceno pricakoval azijske nasmeske do uses, hvaleznost za trud pri pogovoru, ustrezljivost, pripravljenost na sodelovanje … Pa tega tukaj nisem zaznal. Do vceraj. Do vceraj, ko sem ugotovil, kje sem naredil kjucno napako. Ja, v mojem prvem odstavku te objave. Nisem znal razumeti njihovega razmilsjanja, nisem se znal vziveti v njihov tok dogajanja. Saj ne trdim, da sedaj se znam, a tokrat vsaj vem, kje je napaka. V meni, izkjucno v meni.

Postajamo eksperti za domine. Huda igra. Domacini jo igrajo na polno ...

Danes je nedelja. Dan za pocitek, ceprav ne bi mogel trditi, da smo se v zadnjih dneh kaj prevec posteno pretegnili. Kot je povsem normalno, pospeseno pricakujemo konec potovanja. Za kaksen vecji premik ni casa, doziveli smo veliko. Vsak na svoj nacin. Kaj je komu pomenilo najvec, je tezko soditi. Meni osebno tiste skrite malenkosti. Saj ne recem, da ni lepo, ko se iz oci v oci pogledas s piranjo, ali pa ko letis s padalom 1000 m nad Andi, se preizkusas v tezavnem canyoningu ali pa lovis anakondo. Vse to je odlicno. A tisto pravo, tisto kar meni ostane v spominu za vedno, so glasovi, pogledi, vonji, stiski roke, prijazni nasmehi, pogovori brez besed …

Vceraj zvecer je bilo v gorah neurje. Voda je zalila mesto v dolini. Prevrnila coln. Vsega zivljenja vreden coln. Pa so stopili skupaj ...

Danes sem prvic resno sanjal o novi destinaciji za potovanje. Mika me Indija. Se mi zdi, da sem pocasi ze pripravljen. Pravijo, da zahteva veliko in veliko da. Mogoce bi lahko tja sel kar iz prve, a sem preprican, da je ne bi pripravil v tako intenziven dialog, kot se cutim sposobnega v tem trenutku. Mogoce. Ne vem se kako, kdaj, za koliko casa in …  in s kom?

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.