Potovanje pocasi obraca svoje zadnje strani. Se eno poglavje pred epilogom.
Sem v internet sobici. Edini internet sobici v mestu. Tamara in jaz, nekaj domacinov in tipkovnica, na kateri se zaradi prekomernega tipkanja na facebook chatu sploh ne vidijo vec crke na tipkah. Pa pisem. Ker morem. Ker vem, da s tem, ko tole delim z vami oblikujem tudi svoje neurejene misli. Razmisljam, kaj mi je dalo tole potovanje.
Razmisljam … in moje misli segajo se dlje. Tja, kamor si nikoli nisem upal niti pogledati. Danes hocem tja.
Se 5 dni. Opazujem, vzivljam se, trudim se deliti, iscem drobne sladkosti, hlastam za malenkostmi. Povsod je lepo …
