Veter s Karibov …

Nikoli, res nikoli si nisem predstavljal, da bo moja pot na karibsko morje izgledala vsaj pribljizno takole. OK, najprej smo iz velicastnih Andov, natancneje mesta Merida, startali z nocnim busom na 11 ur dolgo pot. No, vsaj mislili smo, da bo voznja trajala “samo” toliko. Pa smo se usteli. Postanek za postankom, divja cesta, kolone avtomobilov … 15 ur. 15 ur, da smo koncno prispeli na prvo “kontrolno tocko”. Mesto Maracay, nekje jugozahodno od Caracasa. Tukaj pa se je nasa pot sele zacela.

Ce smo mislili, da smo z Adni in adrenalinskimi avanturami opravili, smo se posteno usteli. za 20 BS (nekje 2,5 eur) nam je sofer skupaj z ostalimi 30 potniki v minibusu pripravil pravi vlak smrti. Pardon. Avtobus smrti. Na trenutke smo vsi prebledeli. Vozili smo se namrec po ozki, razkopani cestici dalec navzgor, dobesedno v oblake. Pa smo se vprasali, ce je sploh mozno, da je kdo kdaj ze zdrsnil s ceste. Ne, valda da ne. To ni mogoce. Ti fanti obvladajo. To je njihov dom. Tukaj se ti nic ne more zgod… No, pa smo ga ugledali. Avtobus prevrnjen globoko v prepadu. Nic kaj vzpodbujajoce. Voznja je trajala nekaj vec kot dve uri. Glasba na polno, s Tamaro sediva na wooferju, Klemed sedi. Popravek: “sedi”.

Ampak se je izplacalo. Prispeli smo na naso koncno destinacijo potovanja. Mesto Choroni povsem ob obali karibskega morja. Majhno, obmorsko mesto, polno palm, odlicne hrane, najbolj divjih ritmov.

Choroni. Drobno, prijazno, okusno ...

Prvi dan smo preziveli previdno. Res ti pobere veliko energije dolga dolga voznja, pa vendar. Uspeli smo priti do slavne Playa Grande. Mivka, palme, pivo, domacini, glasba, valovi. Tako kot Bali, a veliko bolj umirjeno, manj turisticno. Ko sem na mivki pod palmami zagledal postavljene sotorcke, mi je bilo zal. Zal, da nisem s seboj privlekel tistega malega sotorcka in bi lahko noc preziveli pod milim nebom. To bi bilo tisto pravo pravo.

Pozer? Prav, sprejmem tudi to. Je pa lep spomin ...

Je pa res, da mi tole mesto daje se nekaj. Nekaj prav posebnega. No, ce izpustim to, da sem tukaj koncno “uc vrgel” na nekaj res lustnih domacink in da se prav vse oblacijo, tako kot je meni dalec najljubse (saj veste: kiklce), potem se moram ustaviti pri hrani. Ni prav neskoncno poceni, tako kot bi backpacker pricakoval. Obrok se giblje tam nekje med 5 in 7 eur, ampak se splaca. Danes se si privoscil juho z morskimi sadezi. Paradiznikova. Taksno kot imam najraje, v njej pa polno svezih skoljk, skampov, lignjev …

Zatocisce ribiskih ladjic ...

Danes mi ne gre tole pisanje. Cutim, da nekaj manjka. Mogoce je krivo to, da se potovanje koncuje. Pocasi. Imamo le se nekaj celih dni in potem domov, novim planov naproti. Sanjal sem. Rumeneo, zeleno, modro, oranzno, belo. Vse barve. Strah me je, ker vedno, ko se zbudim, nekaj od teh barv izgine. Ne vem, kaj me caka ko pridem domov. Treba bo gristi na polno. Sanje bodo ze pocakale, o tem ni dvoma. Kako dolgo pa se bom uspel boriti zanje, pa si ne upam obljubiti…

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

3 Comments on “Veter s Karibov …

  1. Mic, se bomo spodbujali in opominjali, da ne bomo kdaj zaspali.
    cmok!!!!

  2. Mic, vsa cast in slava! Sam… zakaj pa se morjo sanje nujno koncat? Mogoce jih lahko samo “spauziras” in ob prvi priliki spet gasa naprej 😉

    Srecno!

  3. nina, itak! poljubcke nazaj. se vidmo ke, ne?

    uros, pauziranje se slis precej sporazumno ja 🙂 neki bo treba postimat 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published.