Sva se s Katko malo stiskala. Nič takega. Izkoristila sva 16 sekund, ko sva lahko zjutraj poležala objeta, medtem ko sta se otroka metala drug po drugemu z glavama 2 cm od ostrih robov nizke japonske mizice.
“Tak poseben vonj imaš,” je rekla.
“Ja?” vprašam. “Tko hočeš rečt, da smrdim? Res mam že staro majico …”
“Ne, ne, ne,” pravi. “Ne tako. Tak nek poseben vonj.”
“Popotniški?” vprašam.
“Ja, ja. No, ja,” ni sigurna in po nekaj trenutkih dišine doda: “Tak po sedežu.”
Sedež, Katka, Lila in Art smo trenutno v Kyotu. Mestu gejš, zlatega templja in ozkih lesenih uličic. Spimo v 160 let stari hiši, ki si jo lahko sicer ogledaš za 2000 yenov (cca. 13 eur). Imamo škripajoča vrata na vhodu, škripajoča vrata v spalnico in škripajoča vrata, za katerimi celo noč sveti luč od bog-ve-kje, ampak jih ne moremo odpret. Samo sklepam, da škripajo, saj je lepo, če lahko naštejem tri stvari, ne samo dve. Stavek lepše teče. Teče, leži in poje.
V Kyoto smo priromali iz Gokayame. Ta sicer neznansko mala vasica, ima v najinih možganih prav posebno mesto. Tu sva se namreč že 10 let nazaj spoprijateljila s takrat 47-letno Satoe in zdaj se redno obiskujemo. Enkrat midva njo na Japonskem, drugič ona nas v Ljubljani. Vedno dobro jemo (tokrat wagyu A5, miso in domač tofu) in dobro pijemo (največji sake iz sosedove destilarne). Rada jo imava, zdaj jo imata rada tudi otroka. Komaj čakava, da pride spet v Slovenijo.
Dnevi letijo, mi pa odkrivamo Japonsko vse počasneje in vse bolj v ležernem popotniškem tempu. Na poti smo že 45 dni in “fomo” občutka ni več. Videli, doživeli, okusili, slišali in povohali smo toliko lepega in norega, da na je dovolj, če kakšen dan tukaj samo brezciljno tavamo in srkamo sicer drugim turistom povsem ne pomembne in spregledane stvari.
Lila vse večkrat iskreno pove, da pogreša dom. Pa vrtec. Pa Julijo in Tinkaro. Pa solato. Pa babico. Pa Bohinj in kolo. Od včeraj naprej pa pogreša tudi spodnjo desno enko. Juhuhu, njen drugi zobek ji je izpadel na Japonskem in japonska zobna miška (ti. 歯の妖精) ji je pod povštrčkom pustila 2000 yenov. Ravno dovolj za tisto roza Casio otroško uro, ki si jo je danes kupila tam desno od sushija.
Otroka spita, nekje nad nama hodi duh gejše, ki je včasih živela tukaj in sedež bo počasi odložil pero in zaspal. Jutri nas čaka Nara in priklanjajoče se srne.
