Smo se peljali s shinkansenom. 🙂 Ouuuu, yeah! Iz Tokya v Kanazawo smo dobrih 400 kilometrov (in šest nekajminutnih postankov) opravili v dobrih dveh urah. Na trenutke smo leteli s hitrostjo 270 km/h in takrat so japonske hišiče iz kart konkretno švigale mimo nas.
Eden večjih strahov pred potovanjem na Japonsko, še posebej pa pred potovanjem s tem vlakom, so bili … pač, otroci. Japonska je znana po svoji tišini, urejenosti, nemotenju sosedov in bog ne daj kaj jest v javnosti. Sva slišala zgodbice, ko so koga poslala dol iz vlaka ali pa družine niso spustili v gostilne. Prav tako je znano, da veliko hotelov sploh ne sprejema otrok. No, mi smo imeli na vlaku to srečo, da se je zraven nas usedla prijazna japonska babi in celi dve uri zabaval zdaj enega, zdaj drugega otroka. In oba sta se režala tako na glas, da bi ju midva že zdavnaj utišala. Ona pa nič. Ravno nasprotno, še spodbujala ju je. In niti en potnik ni niti trznil. Potem pa je vzela iz torbe še spakirano kosilo in ga pričela jest. Kar tam! Na vlaku?! Pred vsemi?
“Mi Japonci vedno jemo na vlaku, a vam je OK?”
Mogoče sva bila prej vseeno malo prestroga.
Smo v mestu Kanazawa na severni obali glavnega japonskega otoka Honshu. V zraku je vonj po soli, soji in morskih sadežih. Že ob prvem sprehodu skozi njihovo tržnico, smo v usta fasali sveže ostrige, najboljši sushi iz tune in pečeno jeguljo. Priznam. Danes je naš peti dan tukaj in slanega na jeziku imam uvrh glave. Danes smo si za večerjo privoščili veliko družinsko pico. 30 eur. Ampak vredno. “Ne vem, če bom še kdaj v življenju lahko jedel sushi,” sem rekel danes, 11. maja 2025.
Kanazawa je luštno zgodovinsko mesto. Ima četrt samurajev, ninja muzeje in ulice, kjer so se včasih (pa tu in tam še danes) sprehajale gejše. Mi jih obdelujemo (ulice, ne gejše) po dolgem in počez in ko smo že povsem izmučeni, nas čaka še sprehod po verjetno najbolj urejenem parku na planetu Zemlja. Tistem tipičnem zenovsko urejenem parku. Temu tu se reče Kenroku-en.
Da zadovoljiva tudi želje najinih otročk, imava tri jokerje. Prvi so karaoke. Smo se včeraj v privat sobici drli vsak v svoj mikrofon vse pesmice od Disneya. Drugi so igrice. V vsakem malo večjem mestu na japonskem se namreč najde kakšen blok, ki v par nadstropjih ponuja arkadne igre. Punci sta plesali, midva pa dirkala z Mariom. Tretji pa so večerne risanke. Nagrada za dolge sprehode in poslušanje očija ob navdušenju nad borovci in javorji in bonsaji v parku.
Japonska je nora država. Na eni strani ima tako rigorozna pravila in zapovedi, da jih naši možgani težko osmilijo. Na drugi pa je ena sama velika videoigrica z najbolj odštekanimi ljudmi, ki verjetno globoko v sebi še vedno delijo kakšen gen ali pa dva s tistimi, ki so se še nedavno vsedli v letalo in se zaletavali v ladje.
Imamo še 14 dni potovanja. Počasi se je že prikradlo domotožje. Tako je prav in lepo.
