Ne znam si razložiti. Vsaj ne s kakšno pametno razlago.
Sediva ob reki Ganges. Na nekakšnih stopnicah, okoli naju pa tisoče Indijcev. Starih, še starejših, mladih, mlajših in dojenčki. Gospe in gospodje. Fantki in punčke. Berači, menihi, policisti, poslovneži, prodajalci sadja, vozniki rikš. Množica pisanih sarijev in elegantnih kurtapajam, med njimi pa ravno-po-močnem-nalivu barve reka Ganges. Nekaj ljudi se namaka v njej samo v spodnjicah. Držijo se za verigo, da jih ne odnese tok in se potopijo. Enkrat, dvkrat, trikrat … petkrat in več. Zdaj ta. Zdaj on. Zdaj berač, zdaj policist in menih.
Na nekaj mestih prodajajo natrgane cvetove vrtnic v ladjicah iz palminih listov, v njih položijo svečko in jo prižgano spustijo po reki navzdol. Vsi. Z vso predanostjo in resnostjo. Kot da je to najpomembnejša stvar na svetu. Kot da je od tega odvisen vsak naslednji dan. Vsaka ura. Vsaka poslovna poteza, vsak zaseden vogal pri beračenju.
In očitno je.
Za vse njih, samo zame, ki si nikakor ne znam razložiti, da lahko s takšno resno predanostjo izvajajo rituale, ki bi se nam zdeli kratkomalo smešni, če ne celo malo ku-ku, ni. Poslušam pesmi in se potapljam v zven saksrit besedil, pa vendar vem, da mi za njihovo razuevanje manjka nekaj ključnega. Spoštovanje? Predanost? Zaupanje? Vera?
Danes sva tako prisostvovala občutij polnemu Ganga Aartiju. Torej nekakšnemu obredu v čast sveti reki Ganges in tole spodaj je nekaj fotografij tega in najinih utrinkov iz mesta Haridwar, od koder jutri odrineva še malce bolj na sever.
