Lahko je pa tud zajebana … tale Indija.

Saj, ko je luštno, je res luštno. Ampak, ko gre pa kaj narobe, je pa pizdarija. Pa ne razumet narobe. Ni grozno, strašno, hočem-domov-takoj-zdaj scena. Daleč od tega. Je samo težko in od človeka terja veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti in razumnosti. Sploh v dvoje. Pa spet. Saj, če položi enega in je drugi pri moči, da mu pomaga, kolikor mu lahko, še gre … jeba je, če položi ob na enkrat. In to seveda še takrat, ko imata ti dve osebi čez 10 ur 10-urni vlak na drugi konec Indije.

Takrat pridejo prav antibiotiki (hvala Sheevi za Nolicin), navadni riž, rehidracijski praški in, vsaj zame, čokolada in pepsi. 🙂

Ura je bila 5 zjutraj. Jaz na WC-ju, Katka se bori z vročino na postelji. Nekaj čudnih zvokov, tišina, Katka posluša. “Ej, tole zdejle nisem lulal, veš!” Smeh. Nimaš kaj. Sprejmeš, poserješ in greš dalje. Indija ima to rada …