Konec ceste. Greva dalje …

Eno uro in pol z ladjico “navkreber”. Mimo drobnih vasic, jat metuljev in albino water buffalov. Tu in tam smo obšli še kakšnega ribiča in mu z valovi zjebali sistem. Ampak vse je OK. Bolj kot se oddaljujeva od večjih mest, bolj se čuti povezanost skupnosti. Več je prijaznih gest, prijazne mimike in besed.

Razgled za milijon dolarjev.

Sva v vasi Muang Ngoi. Elektriko so dobili aprila 2013, do vasi vodi le pot po reki. Sicer sva nekje na poti v spekter ujela velik kitajski bager, ki uničuje pragozd in orje pot, pa vendar bo to še trajalo. In do takrat … do takrat je Muang Ngoi uvrščen na najin seznam tistih azijskih mest, kamor zbešiš, ko imaš vsega dovolj.

Mesto je srečalo ravno toliko turistov, da je nekaj odlične ponudbe lokalnih jedi, kavice in nekaj trgovin, pa vendar še premalo, da bi bili domačini od tebe finančno odvisni in posledično preagrasivni.

Chill-out ob sončne zahodu. Lepo je, ko ni hrumenja s ceste.

Najini stroški na tem kotičku sveta so eni najnižjih na najinem potovanju. Bivanje, hrana, voda in še kakšen priboljšek (pivo, coca-cola, kakšno sadje) naju stanejo 20 eur na dan. Deset evrov na osebo. In ne, ne živiva v umazani sobi. Imava svoj bungalow z prečudovitim razgledom. Tudi je va več kot odlično. Za kosilo sva jedla ocvrte bambusove vršičke z jajcem in zelenjavo, bučkino juho in papajino solato. Malce prejle sva posedela ob dveh velikih pivih in “reševala svet”.