Od “Murder capital of the world” do doma

Nekje, enkrat v zadnjih dneh, ki smo jih prezivljali ob kokosih, valovih in dominah v mestu Choroni ob Karibskem morju, nam je nekdo omenil, da je Caracas izbran za drugo najbolj nevarno mesto na svetu. Caracas. Ja, ta Caracas. Glavno mesto Venezuele. Prav ta, skozi katerega smo začeli našo pot in iz katerega smo odleteli proti domu. In Mic seveda ne bi bil Mic, če se ne bi malce poglobil v to.

Pa sem našel. Google mi na vprašanje “top 10 most dangerous cities in the world” poda zanimive rezultate. Odprem drugega, ker se mi zdi najbolj povezan s potovanji. Caracas uvrsti na prvo mesto najbolj nevarnih in pravi:

“Caracas Venezuela – Latin America is by far the most dangerous place in the world. If you searched dangerous places on the internet, you would find at least 20 south American countries on the list. With drug cartells, and poverty, Caracas, the capital of Venezuela, ranks the highest for murder and crime in the world. per 100,000 people this city has the highest rate of murders, kidnappings, and rapes in 2009. 130 murders and 537 reported kinappings. They have nicknamed the city the “murder capital of the world”. Not to mention Venezula is the world leader in drug trafficing mainly cocaine. The country has increased its poverty level since the 1970’s 300%. In In the last 5 yrs Caracas has topped the list for homicides by population. You better be a mobster if you plan on visiting Caracas.”

Skratka. Super. Vseeno dobro, da tega nisem prebral prej, ker, hočeš-nočeš, tole te prestraši. Ni ravno normalno, da se človek v takšna mesta podaja na potovanje. Raziskovat, odkrivat, iskati samega sebe. Lej, resno. Prisežem, da ponoči še čez Fužine v Ljubljani ali pa Kardeljev trg v Velenju ne upam 🙂 Malce karikirano, pa vendar več ognja kot dima!

Ampak sem mogel. Na letališču, pred nevarnostmi katerega so nas vsi svarili, sem enostavno na plano potegnil kamero in fotoaparat in začel. Slikal, snemal, poziral.

Drug Control Police me glede, jaz gledam v kamero, on v kamero, jaz njega … Stojimo v vrsti. Slikam enkrat, drugic, tretjic. Pred nami iz vrste potegnejo vsaj 8 “sumljivih” popotnikov. Jih odpeljejo v zgornje nadstropje in temeljito pregledajo. Nato jih vrnejo v vrsto. Se malo pa bo pri nas. Pogledamo se prvič. Pogledamo se drugič. V vrsti stojimo ze dobro uro, pomaknili smo se ze skoraj do check-ina. Fant, star nekje okoli 25 let v zeleni vojaski uniformi hodi do nas. Pocasi. Hoce priti z desne, pa si premisli. Pride z leve. Mi ze brskamo po nasih torbah, da mu podamo potne liste. Jih potegnemo na plano, in nato …

… hladnokrvno mimo nas. Kot da ne bi bilo nič. In prav na isti način smo prišli tudi mimo drugega varnostnika. Še potnih listov ni pogledal vsem trem … Prisežem, da smo bili res razočarani. Želeli smo si izkusiti tale adrenalinski šok. Pa nič od tega … No, samo za okus so nas pretipali in malce premetali “hand luggage” tik predem smo vstopili na letalo. To je pa to.

Zdajle sem doma. Po 30 urah potovanja. Najprej s taksijem iz Choronija mimo Caracasa na letališče. Nato z letalom, ki je imelo več kot dve uri zamude, 9 ur do Madrida. Nato čakanje na letališču in potem končno v Benetke. Še tri ure. In za konec še prijazna vožnja do Ljubljane in končno do Velenja. Uspelo nam je.

Sem hotel napisati: “Tukaj zaključujem tole zgodbo”, pa vem, da ni variante. Preveč se mi plete po glavi. Preveč je še posnetega materiala, preveč fotk, sploh pa preveč misli, da bi tole šlo v pozabo. In ko me je na poti nekje pod Andi kolegica s Češke vprašala, kdo sploh bo gledal te moje posnetke, bral blog in fotografije … nisem našel pravega odgovora. Zdaj ga vem. Če bodo to enkrat moji otroci, vnuki in njihovi pravnuki, potem se splača … povsod je lepo!