Sonce v Kyotu vzide natanko ob 4:42. Zaide ob 19:11. Dnevi so dolgi in na najino srečo sedaj tudi vroči in suhi. Raziskujeva ulice in uličice in se prepuščava potem pod- in nadzemnih železnic.
Kyoto je zanimiv. Središče je mesta je ultra moderno, s strah vzbujajočimi nebotičniki, bleščečimi izložbami in begajočimi pogledi, a že pol urice z vlakom v katerokoli smer so razlita ogroma vedra zeleno-zlate barve.
Danes sva bila turista. Tista taprava. S fotaparatom v eni in zemljevidom v drugi roki. Izgubljena na lokalnih avtobusih, sita ob lokalnih specialitetah in tečna ob večernih žuljavih podplatih.
“Kyoto v žilo!” sva si govorila in prehodila sva dvomestno število kilometrov. Prva cifra > 1. Najprej sva se izgubljala v magičnem bamboo forestu, kasneje pa občudovala znameniti zlati paviljon. Midva in tisoče japonskih turistov. Kaj sploh želiš lepšega?! 🙂
