Tu se konča cesta.

Velike nahbrtnike sva znova pustila kar nekje, se vsedla na prvo prevozno sredstvo in se podala raziskovanju naproti.

“Kam greva?”
“Kar nekam.”
“Kakšne 3 do 4 urice stran, ok?
“OK.”

3,5 ure stran od Luang Prabanga, idiličnega mesta, kjer sva preživela laoško novo leto, leži obvodna vasica Nong Khiaw. Ker sva v zemljevid Laosa bolščala znatno premalo, odzven imena ni imel priokusa. Pač, še eno mestece v Laosu. Še eno naselje lesenih kolib, prijaznih domačinov in za odtenek predrage hrane srednje dobrega okusa.

In potem zagledava tole …

Paleta za največje egoiste med slikarji.

In tole …

… da te potegne vase.

In za na konec nama pomaha še sonce. In gre. Takole …

Nong Khiew. Vasica nekje na koncu ceste. Od tu naprej greva le še po reki.

Ravno danes sva se pogovarjala, da bo morda en mesec v Laosu malce preveč. “Res je lep in poseben, a postane monoton.” Vzamem nazaj. In čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, mislim, da se bo najino raziskovanje po reki navzgor izkazalo za nežno božanje očesnih mrežnic.