10 nasvetov za potovanje po Albaniji

Albanija je “čez cesto” in nekaj stika z njo smo večinoma vsi že imeli. Od tam je prijazni stric, ki nam daje tavelike kepice sladoleda, teta, ki dol desno od Mercatorja peče kruh in gospod zidar, ki nam bo polagal nove heksagonalne ploščice v kopalnici. Če ne drugega, smo kdaj kje nazdravili z izvrstnim Skenderbeuom ali pa naleteli na slastno sladico trileče.

Kakorkoli že se nam zdi, da Albanijo poznamo, vam priporočava, da si preberete najinih 10 nasvetov za to, da bo potovanje tam doli lažje in prijetnejše.

1. Potujte izven sezone

Tisoče … lažem. Stotine! Lažem, kot lažejo vsi influencerji. Desetine! Dej Mic no. OK, med deset in dvajset (šest!) sporočil sva dobila, da ste imeli z Albanijo precej-do-izjemno slabo izkušnjo predvsem zaradi tega, ker ste tja potovali v visoki sezoni.

Gužva, gužva, gužva. Albanija ni pripravljena na toliko turistov, kot si jih sami želijo sprejet. Ni parkirnih mest, ni dovolj solidnih namestitev, ozke ceste se zabašejo do onemoglosti. Hudiča, ni dovolj kant za smeti. Skratka, tja kamor bi vsi radi šli, enostavno ni dovolj prostora. In kjer je gužva, tam smo pač vsi tečni do amena.

In kdaj je visoka sezona? Istočasno kot je visoka sezona v Umagu. Celo poletje, z vrhuncem avgusta, ko iz visoke pete italijanskega škornja tja zderejo še trume Italijanov.

Po pogovoru z domačini ob morju sva razbrala, da odprejo svoje lokalčke in namestitve okoli 15. aprila in jih zaprejo 1. oktobra. Skratka, poskušajte tja it spomladi ali jeseni. Se očitno res splača.

2. Imejte svoje prevozno sredstvo

Saj se da z lokalnimi prevozi, sploh če si star 23 let in ti hrbtenica dovoli, da sediš na neudobnih avtobusih po 5 ali več ur. Za vse ostale priporočava, da imate svoj avto. Prva opcija je, da se do Albanije preprosto zapeljete iz Slovenije (cca. 12 ur lepe vožnje iz Ljubljane), za optimizacijo časa pa priporočava najem avtomobila kar na letališču v Tirani.

Mi smo avto najeli pri Europcar, prek spleta, dva meseca preden smo šli na pot. Vzeli smo Dacio Duster z dvema avtosedežema, ki sta nas stala skoraj toliko, kot nas je stal avto. Za 10 dni smo odšteli skupaj 600 eur.

Se da dobiti ceneje? Uf, zagotovo. Takoj po izhodu iz letališča vas pričakajo pisarne rent-a-car ponudnikov, takšnih, ki jih sicer ne najdeš na spletu. Pravijo, da je najboljše it od ene do druge in se pogajat. Midva si tega predvsem zaradi otrok (optimizacija časa in skrb za to, da res dobimo dobre avtosedeže) nisva privoščila.

3. Nekaj besed o varni vožnji

Ko boste brali reddit ali bloge o vožnji po Albaniji, vas bodo povsod svarili, da je nevarno in zahtevno in oh in sploh. Je, če ste celo življenje vozili na Islandiji, kjer te nihče ne prehiti, brez da bi ti prej poslal notarsko overjeno prošnjo. Sicer bo z vami vse OK.

Ja, kar pogosto prehitevajo v škarjice, bodite pozorni. Ja, na cesti so luknje, dajte se jim izognit. Ja, tu in tam na cesto priroma koza, ovca ali osel. Pač, ne ga ravno zgazit. Sicer je vožnja tam dol dosti podobna vožnji pri nas. Veliko vlagajo v ceste. Policajev boste videli veliko, ustavljajo kot po tekočem traku (nas na žalost niso).

Najbolj zahtevna je bila vožnja v center Tirane (isto, kot bi se pri nas v prometni konici pomikal v center Ljubljane, nič bolj), in v gore v Theth, kjer je cesta tako ozka, da se moramo avti umikati drug drugemu na bankine ali za to namenjene odstavne dele. Ampak gre. Itak ne moreš vozit več kot 25 km/h.

Mednarodne vozniške ne potrebujete.

4. Imejte dovolj gotovine

Čeprav kao povsod sprejmejo kreditne kartice, v resnici ni ravno tako. Mi smo gotovino potrebovali večinoma v dveh primerih.

Prvič, ker smo morali vse namestitve, kljub predhodni rezervaciji na spletu, kasneje plačati na roke. To smo lahko naredili v evrih ali lekih.

Drugič, za vse situacije, kjer pa niso imeli možnosti plačila s karticami. Od restavracij, sladoledov, obcestnih postojank s sadjem, pečenih koruz, spominkov … Tudi tukaj sprejmejo evre in leke, mislim pa, da imajo raje leke.

POZOR! Saj veste. Previdno na bankomatih. Vedno izberite opcijo, kjer vaša osebna banka določi menjalni tečaj. Torej opcijo “Proceed without conversion“. Pri dvigu 30.000 ALL (albanskih lekov), je bila razlika med eno in drugo opcijo cca. 45 eur. (300 eur vs. 345 eur)

5. Nimajo tamponov in hlačnih plenic

Oboje smo se naučili the hard way. Zagotovo bi kje v kakšnem večjem supermarketu našli tudi to, ampak praviloma se tam nismo potikali. To dvoje torej priporočamo, da vzamete s seboj.

Sicer pa so marketi založeni dosti podobno kot pri nas.

6. Mobilni podatki

Midva sva za en telefon kupila SIM kartico (One; direkt na letališču, ko prideš ven), s 40 GB prenosa 4G za 26 eur. Meni osebno se to zdi precej drago, ampak je odtehtalo to, da sva se lahko nanj povezala oba + še moj računalnik za pisanje bloga-a-a-a-a. Smo šli v osmico naročili osem pic …

Druga opcija je, da si v Sloveniji vklopite opcijo gostovanja v neevropskih državah. Mene na A1 bi to prišlo 10 eur za 1 GB, Katko pa na Telekomu 10 eur za 10 GB. Ni mi povsem jasno, kako tako velika razlika, ampak dokler mi nekdo ne pove, da se motim, so to podatki, ki sva jih dobila od najinih operaterjev.

7. Rezervacija in cene prenočišč

Si predstavljam, da bi lahko izven sezone prenočišča rezervirali tudi sproti, ampak (spet) sva malce bolj previdna z otroki, da dobimo res nekaj, kar ima štiri postelje, parking in kopalnico. Če bi bila sama, bi zagotovo vsaj del poti rezervirala sproti.

Cene prenočišč gredo navzgor seveda v višave, generalno pa smo mi za najdražjo nočitev z zajtrkom plačali 100 eur (za vse štiri) in za najcenejšo 40 eur brez zajtrka. Povprečje smo imeli nekje okoli 70 eur, ker smo si v dveh mestih (Berat in Gjirokaster) privoščili prenočišče enkrat znotraj grajskega obzidja (90 eur) in enkrat v stari tipični hiši (90 eur).

8. Pitna voda in zastrupitve

Voda iz pipe ni pitna, kar boste marsikje dobesedno navohali. Pitna je bila le v njihovih alpah, pa še tam smo bili precej previdni. Če smo bili več časa na enem mestu, sva si kdaj kupila tudi 5-litrsko plastenko z vodo in smo jo pretakali.

Jaz sem se tretji dan zastrupil. Ne vem točno kje, ne vem točno s čim. Imel sem drisko do malo prej (pišem, ko smo že doma!). Sumim na obrok, kjer smo u iber pretiravali z vsem, zalil pa s pivom, čez pa raki. Ostalim v družini ni bilo nič, ker a.) imajo očitno jeklen želodec in b.) seveda niso pili raki.

9. Ali znajo angleško?

Kar nekaj (trije!) se vas je oglasilo, da ste imeli slabo izkušnjo s komunikacijo. Midva sva bila tokrat kar na drugem koncu. Namreč, 90 % tistih, s katerimi sva komunicirala, je govorilo angleško vsaj dobro, od tega tretjina popolno. Na nekaj posameznikov, ki niso govorili angleško, sva naletela na obali, ampak so s svojo prijaznostjo rešili vse zagonetke.

10. Ali smo se počutili varno?

Zelo. Katka varnost v državi vedno oceni tako, da se vpraša: “Če bi se karkoli zgodilo v tem trenutku, bi lahko rešili?”. In tukaj je bil odgovor absolutni DA.

Nikjer nismo imeli občutka, da smo nezaželeni, prav ob nobeni interakciji nismo dobili občutka, da bi nas želeli nategniti. Otroka sta odpirala srca babic, sploh pa dedkov, ki so ju lupčkali po čelu in rokah.

Že 10 let pa je z nami vedno in povsod tudi Vita Življenjska, ki skrbi za to, da potujemo kar se da brezskrbno. Vsem popotnikov toplo priporočava njihovo zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco NLB Vita Tujina.