Piše se leto 2001. Gledaš Baywatch. Končno je konec neumnega dialoga med Mitchem in njegovim sinom. Nov kader. Plaža. Sončni zahod. Posnetek od zadaj. Rdeče kopalke in zagorela polt. Dolgi blont lasje. Umetne joške. Pa kaj potem! Pamela. Ona je. Huda je! Uf, kaj bi dal da zdajle vstopi skozi vrata v tvojo sobo. Nasmejana s tistimi slastnimi ustnicami in mamljivim nasmehom …
Knock, knock, knock se zališi. Ti pa hitro roko iz spodnjih hlač in s široko odprtimi očmi bolščiš v kljuko. Minejo tri sekunde, tebi se zdi kot ura. Čakaš, sliših tiho dihanje na drugi strani vrat.
“Kdo je?” končno izustiš.
Srce ti razbija, utrip čutiš v grlu in sencah. Kljuka se počasi vda in vrata se odprejo. Ona je. Res je ona. Poznaš te joške. Ona je, fak, Pamela!
No, tako. To je najboljši približek občutka, ko sem se nekje januarja zavedel, da so se mi uresničile neuresničljve sanje in lahko dejansko na poti preživim s pisanjem popotniškega bloga. Še bolje, da lahko od tega preživiva in potujeva oba.
Najin plan se je bil v Slovenijo vrniti januarja 2015. Za nama je bilo takrat natanko eno leto potovanja. Zdelo se je, da sva zapolnila vse pore občutkov in da sva doživela veliko, veliko, res veliko več, kot sva na začetku potovanja sploh upala pričakovati. Zdaj pa dovolj, so upravičeno rekle mame. A službo že iščeta, so kričali tisti s hipotekami. Kaj pa otroci, so spraševale babice in sošolke iz srednje šole.
Nekje tam z druge strani pa sva slišala: “Bi želela še malce podaljšati?”.
“Bi! Ja, bi, seveda bi!” sva odgovorila.
Vložene moči v iskanje priložnosti za delo na daljavo so obrodile sadove. Iskreno, nisva moga verjeti. Slišalo se je preveč dobro, preveč sanjsko. Bila sva nekje v Vietnamu, ko sva dobila prvi projekt. In potem na Filipinih, pa na Tajskem. Hudo! Povsem v nasprotju s tistimi, ki venomer nabijajo, da je Slovenija premajhna, da ljudje ne razumejo, da smo še vedno prvaki v kategorij neprivoščljivosti.
Na potovanju delava vsak dan. Vsaj urico, dve. Pride tudi teden dni, ko se zavlečeva v kakšno gorsko vasico, pustiva mislim prosto pot in … delava. Se pogovarjava, tuhtava, piševa in riševa. Se skregava. Uf, pošteno se rukneva. Jaz bi tako, Katka bi drugače. Pa najdeva rešitev in greva dalje. Poskušava. To je vse. Poskušava. Brez pričakovanj, brez obveze. Pomembno je, da uživava, le iz tega lahko sledi delo. Skregano z vsako pisarniško logiko, a tale najina pisarna pač ni logična. Tajci temu pravijo sanuk. Vse kar počneš, pa naj bo še tako zahtevno, naj bo prežeto z zabavnim.
Tako kot je tudi Pamela iz začetka tega prispevka takrat zakuhala prezgodnji izliv, si tudi jaz ne tajim, da bodo te popotniške sanje trajale dolgo. A dovolj je že to, da sva jih ujela. Jebemtiš, res sva jih. Za trenutek, a dokazala sva si, da nič ni nemogoče.
Hvala STA Potovanja, ker ste bili pogumno prvi. Hvala NLB Vita, ker ste podrli stereotipe. Hvala vsem, ki nama zaupate delo prek 10.000 kilometrov dolgih žic in kablovja. 🙂
