Še 60 ur.
Zadnje ure se razlikujejo od tistih pred in predpredzadnjih. Imajo drugačen okus, misli so drugih barv in strah ima drugačen prizvok. Marsikaj se spremeni. Marsikateri obris razmišljanja postane jasnejši.
Bojim se samo nečesa. Samega sebe. Nikoli se še nisem izpostavljal takšnim pogojem, nikoli nisem bil toliko časa le sam s seboj in nikoli nisem imel sam s sabo razčistiti toliko ugank, kot jih imam danes.
Moje misli so prazne. Čakam na 07.45 v sredo zjutraj.
uff. doživela.
in kljub temu, da ima strah drugačen prizvok
in veš, da te čakajo uganke….
bi si želela bit na tvojem mestu.
sreda, 7.45.
moje srce bo s tabo!
objem*
mic, srečno pot! te beremo :))
Mitja, želim ti prijetno in varno potovanje – uživaj!!
Če bi prej rekel, bi šel s tabo. Zdaj pa kr pojdi sam. 😛 Ogromno doživetij in veliko rasti ti želim. Uživaj, tako ali drugače, še zame!
hvala vsem! sem na polno na trnih 🙂
se slišimo tukaj 🙂
papa