Ko sva prvič pogledala posnetke iz Indonezije in ugotovila, da nama sploh ni šlo tako slabo, kot so sprva kazali neuspeli poskusi snemanja posnetkov s fotoaparatom, so se mi pocedile sline. Če Mica dobro poznaš, potem veš, da ko se Mic v nekaj zagleda, potem tistemu “nekaj” ne preostane drugega, kot da se vda v usodo popolnega razkritja. Ja, tako je tudi s tem …
Prvič sem kamero s seboj nesel na letošnje potovanje v Venezuelo. Ni se zgodilo samo enkrat, da me je kdorkoli že neumno pogledal, češ “zakaj hudiča to snemaš”. Pa mi ni vzelo motivacije. Vedel sem, zakaj to delam. Vedel sem, da prav nič ne prekaša občutka, ko po parih tednih, mesecih ali letih po potovanju pogledaš tiste dragocene posnetke. Znova podoživiš vse glasove, vonje, barve in okus.
Nisem “tech-freak”, je pa res, da mi veliko pomeni, če lahko z vami delim svoje vtise na kar najbolj pester način.
Kupil sem si Sony Full HD kamero. Na obroke. Hvala Diners …
Ko boš dal skozi Vipassano, bodo od te kamere ostali samo še obroki od Dinnersa 😀
Srečno pot!