Paragliding v visavah Venezuele

Ocitno spremembe res na mene delujejo tako pozitivno, kot sem to mnogokrat zagovarjal. Sploh ni pomembno v katero smer gre sprememba, vazno da je. Torej, sama sebi namen. Danes ob 8.30 po lokalnem casu smo se s kupino izkusenih moz podali visoko nad mesto. Preizkusili smo se v tandemskem paraglidingu nad mestom Merida, katere gorovje predstavlja zakljucek Andov (btw: Andi se sicer zacnejo dalec dol v Argenitni). Marsikomu se morda zdi tole cisto mimo, brezveze in odvec, ampak … kot ze poudarjeno. Tole je blog, na katerega izlivam osebna izkustva, seveda z namenom, da vam je lepo brati, in tisti, ki me poznajo dobro vedo, da se Mic neskoncno boji visine. Neskoncno. Tresem se, jokam, histericno smejim. No, zadnjih nekaj let je sicer precej boljse, ampak se vedno me stiska.

Pendulu (ta zadaj mene) mi je skoz govoril naj se sprostim in naj uzivam tako kot na motorju. No, mogoce bi mu moral povedati, da se tudi motorja nisem vozil 🙂

Milijon opreme (beri: 6 ogromnih nahrbtnikov), superhiter jeep in nasi piloti. Dobre pol ure voznje v hrib po najbolj vijugasti cesti tega stoletja in nato … startna ravnina. Nekje 800 metrov visinske razlik med vzletno tocko in tocko pristanka, ampak, glej … kdo to sploh se uposteva?! Seveda smo se ze takoj po vzletu s termiko dvignili se par sto metrov visje in priceli. Dogodivscine strica Mica in njegovega strahu.

httpv://www.youtube.com/watch?v=qb5CVAQTWy0

Pa smo sli najprej pocasi v osmicah nabirat visino, potema malce levo hitro in desno se hitreje, pa gor visooooko. Odlicen razgled; tistih nekaj sekund preden je Pendulu ponovno zavil, ostro zavil in pridobil na hitrosti. Tako to gre. Za zacetek. Potem pa seveda vrtenje v krogu med padanjem proti grozecim skalam. On model zadaj se smeji in vzklika, Mic pa … Prvih nekaj sekund sem se bil frajer, potem pa je telo pricelo delovati po svoje. Jebat ga. Pa sem krical, vriskal, mizal … That’s me, and it was fun! 🙂

Let go, let go! Be a man! Let go! ... pa sem "let go"!

Let traja nekje okoli pol ure, cisti let namrec. Dosezes visino nekje okoli 2000 m, hitrost pa … pojma nimam. Hitro. Ko smo bili vsi trije v zraku in ko smo preletavali en drugega, si zvizgali in se smejali drug drugemu, ces, pazi kako smesen si ti v tej celadi … takrat sem se zavedal, da dejansko lebdim v zraku, 9000 km od doma, z neznanim clovekom, nekje sredi venezuelskih gora, z minimalnim Coris zavarovanjem. 🙂 To ti da vedet, da si ziv!

Tudi ce me zelis, me ne mores prepricat, da je skociti s padalom v Sloveniji isto kot v Venezueli ...

Strahu, ki je sestavni del vseh potovanj in ki se vecinoma veze na nove obraze, kulturo in navade, smo se ze skoraj znebili. Po ulicah Meride se sprehajamo ze brez tezav, preckamo ceste, jemo tam, kjer nam to priporocajo domacini … Zelim si, da bi lahko napisal, kaksne so vzporednice med Indonezijo in Venezuelo, pa jih ne znam spravit v besede. V glavi se rise jasna slika, a na papir noce. Verjetno rabim svoj cas. Tudi Indonezijo sem sele dobro podozivel par mesecev po potovanju.

TMK in fish-eye mode. Takoj po pristanku v dolini.

Popoldan v Meridi smo preziveli u izi. Najprej smo noske pomolili v lokalni zivalski vrt. Nic prevec kaj posebnega. Lepo, zanimivo, vredno ogleda, ampak ob vsem tem kar dozivljamo drugje in kar nas caka  na trekkingu v prihodnjih stirih dneh, nam tole iskreno ni prislo do zivega. Tik preden sem vsedel za comp in pricel s pisanjem tega bloga, pa smo obiskali slascicarno, ki slovi po svojem Guinessovem rekordu po najvec okusih. No, danes jih mogoce res niso imeli svojih slavnih 900, so pa zato presenetili z izborom: Power Rangers, Paradiznik, Tuna, Viagra, Meso, Sir, Cesen … a sem ze rekel Viagra? Trikarat lahko ugibate katerega sem sprobal. Eeeeee, napacno! Poskusil sem meso. In ga takoj vrgel v kos. 🙂 ni OK. Raje ga imam na krozniku.
Jutri se odpravljamo na 4 dnevni trekking. Mogoce ne bom imel priloznosti pisati bloga, se bom pa definitivno potrudil.
Poljubcke in pozdravcke iz daljnje Venezuele.
Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

5 Comments on “Paragliding v visavah Venezuele

  1. Oj, Velenjčani… Vidim, da vam je premik dobro del. Sedaj ste na poti, ki se bo hitro zaključila – kot meni je Venezuela kar odrvela do točke vrnitve. No točka vrnitve je pa lahko tudi točka obstanka (beri: pride vojak do tebe ko stojiš v vrsti za check-in in “mhameoid” oziroma kot pravi španec stoječ zraven mene v vrsti: he is interested in you. Polj pa “come with me” in se začne pospešeno in glasno bitje srca iz hlač…). v glavnem vzemite si dost časa za letališče v Caracasu… je fino in adrenalinsko. uživajte J

  2. Hejla. Sem ravno prebral tvoj post na blogu. 🙂 fuck, ja. kaj naj recem. Smo se nekako ze pred samo potjo sprijaznili s tovrstnimi strahovi in jih vzeli kot nujno zlo. Upam, da ne bomo imeli problemov, ceprav ravno v teh dneh Chavez pospeseno pripravlja nekaj s Kolumbijo, na mejo namrec pospeseno posilja vojake. Upam, da bo vse OK. Drog zagotovo ne bomo imeli, bomo double checkali nahrbtnike, vsaj to. 🙂

  3. a ves kk. tole bo treba cimprej spet 🙂
    NOROOOO…ti bom opisal kk sem se pocutu 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published.