Ocitno spremembe res na mene delujejo tako pozitivno, kot sem to mnogokrat zagovarjal. Sploh ni pomembno v katero smer gre sprememba, vazno da je. Torej, sama sebi namen. Danes ob 8.30 po lokalnem casu smo se s kupino izkusenih moz podali visoko nad mesto. Preizkusili smo se v tandemskem paraglidingu nad mestom Merida, katere gorovje predstavlja zakljucek Andov (btw: Andi se sicer zacnejo dalec dol v Argenitni). Marsikomu se morda zdi tole cisto mimo, brezveze in odvec, ampak … kot ze poudarjeno. Tole je blog, na katerega izlivam osebna izkustva, seveda z namenom, da vam je lepo brati, in tisti, ki me poznajo dobro vedo, da se Mic neskoncno boji visine. Neskoncno. Tresem se, jokam, histericno smejim. No, zadnjih nekaj let je sicer precej boljse, ampak se vedno me stiska.
Milijon opreme (beri: 6 ogromnih nahrbtnikov), superhiter jeep in nasi piloti. Dobre pol ure voznje v hrib po najbolj vijugasti cesti tega stoletja in nato … startna ravnina. Nekje 800 metrov visinske razlik med vzletno tocko in tocko pristanka, ampak, glej … kdo to sploh se uposteva?! Seveda smo se ze takoj po vzletu s termiko dvignili se par sto metrov visje in priceli. Dogodivscine strica Mica in njegovega strahu.
httpv://www.youtube.com/watch?v=qb5CVAQTWy0
Pa smo sli najprej pocasi v osmicah nabirat visino, potema malce levo hitro in desno se hitreje, pa gor visooooko. Odlicen razgled; tistih nekaj sekund preden je Pendulu ponovno zavil, ostro zavil in pridobil na hitrosti. Tako to gre. Za zacetek. Potem pa seveda vrtenje v krogu med padanjem proti grozecim skalam. On model zadaj se smeji in vzklika, Mic pa … Prvih nekaj sekund sem se bil frajer, potem pa je telo pricelo delovati po svoje. Jebat ga. Pa sem krical, vriskal, mizal … That’s me, and it was fun! 🙂
Let traja nekje okoli pol ure, cisti let namrec. Dosezes visino nekje okoli 2000 m, hitrost pa … pojma nimam. Hitro. Ko smo bili vsi trije v zraku in ko smo preletavali en drugega, si zvizgali in se smejali drug drugemu, ces, pazi kako smesen si ti v tej celadi … takrat sem se zavedal, da dejansko lebdim v zraku, 9000 km od doma, z neznanim clovekom, nekje sredi venezuelskih gora, z minimalnim Coris zavarovanjem. 🙂 To ti da vedet, da si ziv!
Oj, Velenjčani… Vidim, da vam je premik dobro del. Sedaj ste na poti, ki se bo hitro zaključila – kot meni je Venezuela kar odrvela do točke vrnitve. No točka vrnitve je pa lahko tudi točka obstanka (beri: pride vojak do tebe ko stojiš v vrsti za check-in in “mhameoid” oziroma kot pravi španec stoječ zraven mene v vrsti: he is interested in you. Polj pa “come with me” in se začne pospešeno in glasno bitje srca iz hlač…). v glavnem vzemite si dost časa za letališče v Caracasu… je fino in adrenalinsko. uživajte J
Hejla. Sem ravno prebral tvoj post na blogu. 🙂 fuck, ja. kaj naj recem. Smo se nekako ze pred samo potjo sprijaznili s tovrstnimi strahovi in jih vzeli kot nujno zlo. Upam, da ne bomo imeli problemov, ceprav ravno v teh dneh Chavez pospeseno pripravlja nekaj s Kolumbijo, na mejo namrec pospeseno posilja vojake. Upam, da bo vse OK. Drog zagotovo ne bomo imeli, bomo double checkali nahrbtnike, vsaj to. 🙂
Bravo MIC! :))
NORO!!!!:D
a ves kk. tole bo treba cimprej spet 🙂
NOROOOO…ti bom opisal kk sem se pocutu 🙂