Bil je nas sedmi dan, mogoce osmi. Ne stejemo vec. Ne gledamo na uro, ne belezimo dni v tednu in ne razmisljamo o trenutnem datumu. Pac je kar je. Ko sonce zaide, takrat je ura med pol sedem in sedem. In ko je prijetna druzba na terasi nase posade in po grlu tece venezuelsko pivo, takrat vemo, da je napocil cas, da preizkusimo, kako ga zurajo domacini. Pa smo sli. S tistim prijaznim fantom, ki je visoko v zraku cuval naso Tamaro, smo mimo varnostnika brez osebnih izkaznic in malce popusta pri vstopnini “za turiste” zakorakali v venezuelski KMS. Res, isto. 🙂 Poceni pijaca (pivo 3 BS, kar znasa cca 40 centov), glasba od a do z (s kljukico), plesisce polno, narocanje pijace preko sanka, stegovanje rok, meckanje … Bilo je lepo, pivo in tequila sta tekli, pogovori na levo in na desno tudi. Pa nismo pretiravali. Zjutraj nas je cakal dolgo pricakovani trekking v pokrajino Apure, Los Llanos.
Los Llanos je gromozanska ravna nepregledna pokrajina, ki se bohoti na drugi strani velicastnihAndov. Ze sama pot do tja, da vedeti, da se blizamo necemu velicastneme. 9 ur voznje v jeepu za offroad, milijon ostrih ovinkov, postanek pri plus 2 stopinjah na 3500 metrih, hitri adrenalisnki spusti s soferjem, ki ne razume anglesko, nato pa … ravnina. Ravnina.
Bi rekel, da je kot v puscavi, pa bi vas zavedel. To je Prekmurje na deseto potenco, ki ga gospod Bog v poletnih mesecih redno, zgolj za zabavo zaliva s svojo kanglico. Vrticka. Za zabavo. In goji vse mogoce. Ustvarja potocke in reke. Goji to zival in ono. Da se lahko postavlja pred prijateljem Budo, ki ima opic na pretek, ta Bog goji velike dezevnike. Najvecje. Pravi jim anakonde. So strasni plenilci, pojedo lahko zival stirikrat vecjo od sebe. Vsi se jih bojijo. Kapibare, konji, krave, kajmani (podvrsta krokodilov, se mi zdi), ptice, piranje … Pred njimi nihce ni varen. Tudi mi ne.
Pa smo jih sli lovit. Seveda. In ko Klemna poslusas ze dva meseca pred potovanjem, kako v razlicnih, povsem nepricakovanih stavcnih strukturah s pridom uporablja to besedo (anakonda, namrec), potem si ne mores pomagati, da ne bi tej prelestni zivali se sam dodal precejsnjo mero spostovanja. Ujeli smo jo ponoci. Uporabljam mnozino, ceprav jo je ujel nas vodnik Juan. Potovanje je skupinsko dozivetji. Ni mi in oni. Smo le vsi skupaj.
V stirih dneh popotovanja po pokrajini Los Llanos smo doziveli tisto pravo Venezuelo, kot jo ponuja ta njen “kavbojski” del. Ne delam si utvar, da je to to, to vse kar lahko dozives v Venezueli. Nikakor. Je le del, ampak ta del smo doziveli pravilno. Prvi dan nas je 40 kubicni yamahin motor pritrjen na rep 10 meterskega lesenega colnicka popeljal med recno rastje tistih pravih juznoameriskih rek in recic. Neskoncno sem si zelel, da bi lahko nekje po uri voznje stopil na breg, ce je ze bil, in se podal v notranjost, raziskovat. Hodil bi in hodil, do konca. Med vsem tistim, kar me caka tam. Pa nisem mogel. Ne gre. To je drugacna vrsta potovanja. Ni odkrivanje neznanega, temvec neskoncno uzivanje v znanem. Se mi zdi, da za tisto prvo na tem delu planeta se nisem pripravljen.
Tudi jahali smo. Konje. Prvic v zivljenju, vsi trije. In vsi smo padli z njih, teh prefinjenih zivali. Ogromne oci, gledajo levo in desno. Bozas jih po vratu, spodbujas kot pravi poliglot (v treh jezikih) in upas na najbolje. Kaj ves kaj bo naredil venezuelski mogotec. Na trenutke sem imal obcutek, da me ne mara. Mogoce tisti trenutek, ko me je vrgel s sebe, se najbolj. Pa sem ubral drugacno taktiko. Pika Nogavicka. Njena pesmica in bozanje. Pa sva prisla do konca. Pred Klemnom, ki ga je super konj vrgel v vodo, in pred Tamarao, ki je ob glasnem pozivanju Mica obcutila eno konjsko moc in vnovicno modrico na bedrih.
Preziveli pa smo. Nasmejani, polni dozivetij in neurejenih misli. Gremo dalje, na sever ob Karibsko morje. Veliko je za povedati, veliko je fotografij in veliko je video posnetkov. Tudi tistega z divjega nocnega lova anakonde imamo. Vse ob svojem casu. Hvala vam …
