Barantač naj bo!

Ne barantam zato, ker sem Gorenjec ali zato, ker skozi življenje polzim z varnostniško plačo – barantam zato, ker rad prišparam kakšen evro, se družim z domačini in sam (s pomočjo žene) kreiram nove zgodbe in spomine, ki so bolj dragoceni kot vsi pribarantani zakladi skupaj.

Napisal: Andraž (www.kdortobere.eu)

Marakesh: »Don’t tell anyone!«

V Maroku smo za dvodnevni izlet v puščavo, ki je stal 150 €/osebo, plačali točno 150 evrov … za štiri osebe! Naš dežurni barantač Manca je več kot eno uro v nekakšni franco-itali-albanščini zbijala ceno enemu izmed top ponudnikov izletov v Saharo. Ko smo zjutraj prišli na dogovorjeno mesto, kjer naj bi nas pobral kombi, nas je vodič peljal stran od vseh ostalih turistov in nam v hecu zabičal, naj nikomur ne povemo, za koliko smo ga »oskubili«.

Vrhunec potovanja pa je bila (mamljiva) ponudba enega od vodij berberskega kampa, v katerem smo prenočili: “1000 kamel za tvojo vedno gobčno ženo!”

Istanbul: »Friend, your wife is crazy!«

Zadnji dan v Istanbulu. Nakupila sva že vse … Ne, čakaj – kje so pa začimbe!? Z nekaj drobiža se odpraviva na Grand Bazaar in vmes razmišljava, čemu se bova odpovedala in kaj najbolj potrebujeva: POPER!

»Ne, kupila bova poper, čili, čaj IN kari – pa če obredem vse štante v Turčiji!« reče Manca.

Šla sva v kakšniih 32 trgovinic, ki mejijo ena na drugo. Vsi so se nama smejali, nekateri so prepričevali mene, drugi so se obračali k Manci – ni šanse, da bi nama za denar, ki ga imava, kdo ponudil vse našteto.No, eden od prodajalcev se naju je po izčrpnem pripovedovanju, da nama je ostalo samo še nekaj drobiža, usmilil in naju, kljub negodovanju vseh tistih, ki so naju prej zavrnili (postala sva prava atrakcija – nekateri prodajalci so celo hodili za nama), potegnil v svoj shop in nama nametal zgoraj naštete dobrote.

Preden sva odšla, mi je zašepetal: »Friend, your wife is crazy!«

Ho Chi Minh: »Come here!«

Nekako se izgubiva med neskončno množico prodajalnic na Ben Thanh Marketu in spet se znajdem pred štantkom številka 335.  »A ni to ista …?«  Glasna prodajalka, ki niti za sekundo ne preneha z blebetanjem v anglo-vietnamščini, me s svojimi NOHTI ZAGRABI ZA JOŠKO (!!!), živčno strese moje ne-mlečne žleze in me potegne med police, polne najrazličnejše robe. »Come here! What you like? How much???«

S kislim nasmeškom na obrazu se nekako izvijem iz njenega prijema smrti, ki ga je najbrž pobrala v kakšnem filmu Brucea Leeja, in ji s tresočim glasom odgovorim: »Only one wallet. Michael Kors.« Točno ve, kaj želim, saj sva se zjutraj več kot 15 minut prerekala o ceni modre denarnice, ki si jo je zaželela moja draga. Enako denarnico sem videl pri vsaj 10 drugih prodajalcih in sem zahtevano ceno (900.000 dongov) zbil največ za polovico.

Postal sem predrzen in še vedno vztrajal pri prvotno ponujeni ceni: 200.000 dongov ali pa … zakorakam proti izhodu. V sekundi mi izmakne fotoaparat, ki je počival obešen okrog mojega vratu. V drugi roki drži denarnico, ki mi jo ponudi z največjim nasmeškom, kar sem jih kdajkoli videl.

Primem fotoaparat, primem denarnico in se nasmehnem – zmagal sem!

Oboje mi prepusti in zavriska: »500!«

10 minut kasneje zmagoslavno stisnem njeno roko in ji predam plačilo: 250.000 dongov (10 evrov) + polovico leve bradavičke (ki je ostala za njenim nohtom) = kar dober deal za čudovito denarnico.