“Imam dobro novico,” nama je napisal kakšen teden nazaj. Kevin. Kolega popotnik iz Indonezije, ki sva ga najprej spoznala na Instagramu, kmalu za tem, nekje avgusta lani, pa še v živo ob skledi nasi gorenga nekje na ulicah Jakarte. “Lahko živita pri meni.”
Ker se je pred dobrim letom preselil v Dublin, kjer končuje svoj magisterij, nama je prihranil kar 600 eur, ki bi jih sicer morala odšteti za novoletni dve postelji v 8-posteljnem hostlu v mestu. 🙂 “Terima kasih banyak,” sva se mu zahvalila in že nekaj ur po pristanku sva bila na toplem v njegovem luštnem stanovanju.
Vreme je popolno irsko. Dežuje in megla je. No, včasih posije tudi kakšen sončni žarek, takrat ga panično loviva in z nama še tistih ostalih ne-vem-koliko turistov. Na srečo je z nama Kevin, kar nama je prihranilo tistih nekaj uvodnih zmedenih dni, ko bi iskala, kje se dobro in poceni je, kje je Guinness najcenejši, kateri javni prevoz je najbolj ekonomičen …
Za enkrat kupujeva v Lidlu in kuhava doma. No, lažem. Padel je en fish and chips za 9,2 eur na osebo, ampak to gre bolj v knjigo pregreh, kot na dnevni red.
O tistih sočnih žarkih tam zgoraj. Smo jih lovili do luštnega predela Howth, severno od Dublina. In jih tam tudi ujeli. Za trenutek. Za njimi pa teta Megla, stric Veter in dedek Nadležen Dež. Vsi seveda avtohtoni Irci. Pa so nas napihali in premočili tako močno, da smo se zvečer nagradili z 8-packom Guinnessa in špageti. Študenti pač. 🙂
