… v zdravniski kartoteki mi pise: “Ugriznila ga je riba.” Ja, zdravniku smo poskusali dopovedat, kaj se je dejansko zgodilo. “Piranja ga je. Doma jo imamo. Kolega Dare jo je prinesel iz nekot. Smo jo imeli v akvariju, tam kaksnih 15 cm veliko. Ja ja, pa jo je hotel primit, pa ga je ugriznila. Ce je kdo to videl? Ja je ja, babica pa mami. Babica se je razjezla na polno. Pa sej ni tko hudo, ne? Aja, ne bomo sivali, bomo samo polepili? Prav.” Tako nekako je izgledal levi del dialoga z zdravnikom.
Da povzamem. Ko se bil star nekje 8 let, me je ugriznila piranja. Res. Podaril nam jo je kolega (zgoraj omenjeni Dare) in nas ata, kot se spodobi za treba-vse-poskusita moza, jo je dal v akvarij. Pa smo jo gledali, hranili in se cudili. In seveda je bilo potrebno vse tisto, kar je pustila za seboj tudi ocistiti. Piranjo ven, v svoj loncek, pokriti s kroznikom, medtem ocistiti akvarij, potem pa … piranjo nazaj noter. “Ati, a jo lahko dam z roko?” Pa je rekel, naj bom previden in da lahko. Pa sem. Skoraj. Skocila je name in me ugriznila. V kazalec na desni roki. Jaz pa v jok in stok, babica v vrescanje mami pa s pogledom v stran. Tilulilu k zdravniku. Riba ga je ugriznila.
Na nasi avanturi v pokrajini Los Llanos smo jim pokazali, kaj pomeni milo za drago. Lonec trnkov in vabe (beri: goveje meso), 7 ribicev, ena reka pod istoimenskim mostom. Pa smo zaceli. Krava na trnek, trnek v vodo, piranja na trnek, Micu v roke. Ceprav gojim mnogo empatije do prav vseh zivali, se mi je zdelo, da piranjam kategoricno dolgujem mascevanje. Vsaj malce. Tale zgoraj je iz blatne reke amazonskega dela Venezuele. Vesel sem, da sem bil tokrat jaz v poziciji nadrejenega v prehranjevalni verigi. Ceprav ni nic kaj kriva, sem si je zelel. V kuhinji, na pultu, v ponvi in na krozniku.
Odlicne so. Zakopali smo bojno sekiro. Kar so mi vzele, to so mi dale nazaj. Koscek mesa.
