Pečena kamela, frizer in poceni avto. (Oman, 1. dan)

Ura je 20:42 in kmalu greva spat. Prvi dan v Omanu je skoraj pod streho. In čeprav sva bila še ob pristanku prepričana, da bova zaradi precej dolgega premika iz Ljubljane in brezkončnega postopanja po letališču v Istanbulu prvi dan preprosto prespala, nama sonček, ki je ob poldnevu na Muscat metal prijetnih 23º, ni dal miru.

“Ej, kako naj se oblečem?” vpraša Katka.

Pogledam skozi okno najine sobice in, prisežem, na ulicah ne vidim ene premikajoče se duše. Ja, avtomobili. Veliki, dolgi, večinoma beli. A človeka nobenega. Tam nekje v daljavi se končno nekaj premakne. “Mislim, da imajo dolge hlače in kratke majice,” odgovorim. “Kaj pa ženske?”. Da bi na ulici videl žensko, te sreče pač nisem imel. Pa je oblekla dolge hlače, kratke rokave in poveznila sari čez ramena.

Muscat je (sodeč po pričevanjih in izkušnji prvega dne), mesto, ki nima centra. Je na doooolgo razpotegnjeno ob obali. In če se vseeno, tako kot midva, optimistično lotiš podviga “sej ni panike, bova pač pešačila”, kmalu zaideš na štiripasovnico brez pločnika in tisočerimi priključki. Pa se obrneš, skomigneš z rameni in na srečo ugotoviš, da je čas za kavico v najbližji kavarni.

Prvi dnevi vsake nove države imajo pri nama nekaj skupnega. Vedno sva povsem izgubljena s stroški. “A je to drago za kosilo?”. “A misliš, da so naju nategnali?” … (Ko smo ravno pri tem – na stopnišču najine stolpnice sva našla uporabljen kondom. Mia?) “Je boljše, če si kavico kuhava kar sama?”. Pač tako je. Najprej se opečeva (vsaj) enkrat, premlejeva, pokukava k sosedom in zračunava.

Tako sva danes imela sicer odlično kosilo (spodnja fotka), a sva zanj plačala 20 eur. Ko sva si ob cesti pri zgovornem Indijcu privoščila manj obsežno, a zelo okusno večerjo, sva zanjo odštela 6 eur (ni fotke, ker sva imela od medu in masale mastne roke). Pol litra vode ob kosilu 1 eur, liter in pol vode v trgovini 0,4 eur. Kavica v tisti “najbližji kavarni” od zgoraj 2 eur, povsod drugod smešno poceni.

Levo zgoraj – kamela brez omake. Na sredi – kamela z omako. Desno zgoraj – piščančji curry. Ostalo pa riž, solate in humus.

In večer sva zaključila natanko tako, kot sva napovedala. Pri frizerju. In teh je toliko, kot rent-a-carjev. Na vsakem koraku trije. In za razliko od, denimo, muzejev, ki so odprti zgolj do zgodnjega popoldneva, so frizerji odprti tudi do polnoči. Očitno se torej strižemo ponoči. In kako je to izgledalo?

En me je strigel, drugi se je zraven na meni učil, kako se striže, tretji (očitno lastnik) pa mi je kazal fotografije do rdečega opečenih Ukrajincev iz Sharm-el-Sheikha. Težko opišem vse, kar se dobil na lase, obraz in za vrat, zato naj fotke povedo svojo pesem.

“Moj team” 🙂

Ob vsem navdušenju so me pa zgoraj pozabili postričt.

Da ne pozabim … verjetno pomemben podatek za vse tiste, ki se odpravljate v Oman in boste najeli avto. Midva sva do sedaj zbrala 2 ponudbi prek spleta in 3 ponudbe tukaj v živo. Tiste prek spleta so tudi enkrat dražje od teh tule, ko stopiš skozi zatemnjena vrata v še bolj temen prostor. 🙂 Prek spleta so od naju želeli tudi 35 riyalov (80 eur) na dan, tukaj je bila najnižja ponudba 15 riyalov (35 eur) na dan. 4 wheel drive, zavarovanje vključeno, 200 km na dan, vsak dodatni kilometer 0,05 riyala.

p.s. Edina slaba in stresna stvar, ki se nama je zgodila danes je, da je Katko naskočil kuža (beri: precej velik pes) in jo precej popraskal. Ti, ti, ti.

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.