Vse pakirano, jutri akcija (Oman, 3. dan)

Ura je 23:26. Shit! Kolko je ura? OK, tale prispevek bo treba napisan brzinsko in potem čim prej pod … pod prašno, pršic polno semi-deko.

Dan sva začela pozno. Zakaj? Katka se je spontano odločila, da bo ona enostavno nadoknadila spanec za preteklih 7 let in je meni-nič-tebi-pa-še-manj spala 11 ur. In prva stvar, ki jo reče, ko se zbudi? “Humus!”

Pa sva šla. Na lov za humusom. Tod okoli naju je kopica restavracij. Večjih, manjših, bleščečiš in tistih komaj opaznih. Bleščeče naju stanejo 15 eur na kosilo za dva, tiste najbolj skrite pa tam 5-6 eur. Za zajtrk še kakšen evro manj. Pa sva šla k prijaznemu stričku z okroglimi očali in nasmejano ženo. “Please sit down,” je seveda obvezno povabilo naprej. Katka ven taveliko puško in brezkompromisno: “Humus. Hams. Do you have humus? Hams? Humas?” Je striček videl, da je v hiši panika, hitro prinesel letak z lično fotografijo arabskega zajtrka iz najboljšega filma. “This, yes, this.”

Pa so naju posadili k ženi, ki se je naslednjih 30 minut z nama pogovarjala 85 % arabsko, 10 % angleško in 5 % s tistimi besedami, ki so nam skupne. Falafel. Humus. Čaj. Stričko je prisedel in ker mi ga je uspelo (upam da) simpatično vzbuditi s političnimi vprašanji (pač, zadnje čase me vse bolj in bolj zanima, kaj pizda se tod okoli dogaja?!), smo pluli s polnimi jadri nekje med bivšo Jugoslavijo, Palestino, Jordanijo, Izraelom, Dubajem in Omanom. Izobražen, načitan, z zelo oblikovanim mnenjem. Sicer se z delom, da so za vso zlo krivi Judje nisva mogla povsem poistovetiti, a argumenti so bili nevarno trdni.

“Can we get the bill?” sva prijetno sita in intelektualno vzdramljena naslovila na srtrička.
“No, no,” pravi. “This is my food and today you don’t pay.” Velik, rahlo sramežljiv nasmeh strička in nekaj arabskih besed žene. Midva pa ogromen hvala, rahlo solzne učke in obljuba, da se jutri spet vidimo. “This time we will pay!” še dodava.

Medtem ko sva cel dan lobirala tu in tam za najcenejši dober rent-a-car, sva prepešačila Muskat po dolgem (skoraj) in počez (čisto). Tako daleč, da sva se v enem trenutku znašla na odstavnem pasu štiripasovnice in bila obmetana z nekaj grdimi pogledi šoferđijev. Upravičeno, ampak če ni pločnika, bo pač cesta povsem ok. 🙂

In zmaga dneva? To, da sva pred 3 urami končno dobila svoj dom na štirih kolesih za naslednjih 15 dni. Renault Duster. Letnik 2017. Prevoženih natanko 724 kilometrov. Avtomatic. 4WD. Ko sva ga natankala, tako da je rahlo bruhnil, sva za poln tank dala 15 eur. Na žalost sva 20 % tega porabila v naslednjih 60 minutah, ko sva se na ozemlju velikem kot Kongresni trg 35-krat zgubila, se zaletela v vse slepe ulice in je bilo ob koncu vse skupaj podobno že Blair Witch Projectu.

Prtljažnik je poln dobrot: tune, humus (ja, humus), paprika in korenček, jajčke, kruh, čapatiji, koruza, olive, špageti in omake, riž, Snickersi, napolitanke … v tem stilu dalje. 39 litrov vode. Šotor, spalke, dva stolčka, gorilnik, nekaj oglja. Tako. Pa sva pripravljena za naslednjih 15 dni nekje v neznanem. V načrtu je cca. 3500 kilometrov.

Lahko noč in eno bolho na pomoč.