Ura je 19:28. Dnevi se s takšnim tempom pač zaključijo hitro in začnejo takoj. Ta trenutek sediva v izsušeni strugi vadija Damm, ob nečem, kar je še pred nekaj minutami bilo ogenj in zdaj glasno kliče po novih steblih posušenih palmovih listov. Ja, točno tako. Sediva boguizanogu in imava internet. Zanj sva na začetku potovanja odštela 30 eur in si zagotovila malo (dobesedno malo) morje podatkov.
Pred nama je druga noč kampiranja. Prva je minila, ne boste verjeli, brez zapletov. Takole je šlo.
Zapeljala sva se iz Muscata, se spoprijateljila z najinim avtekom in ga že takoj zapeljala na nekaj mini preizkušen. Po tej potki do te trdnjave, po teh uličicah do tega marketa, po tej “stopasovnici” do naslednjega mesta. Ugotovila sva, da so nekateri ležeči policaji za najine oči predobro skriti, kar rezultira v nebroj nepričakovanih mini poletov. Nič zato, naj malce potrpi. Pa avto tudi.
Ker, priznam, naju je kar malce stiskalo, kako bo prvi dan kampirati, kje bova našla prostor, bo šotor zdržal, imava dovolj za oblečt, bo gorilnik dovolj dober in hrane dovolj, sva svoj prvi kampingplac poiskala že krepko pred sončnim zahodom. Ob 4 popoldan. Ziher je ziher.
Tudi včeraj sva se parkirala v izsušenem vadiju, a za razliko od danes, tam nisva bila sama. Sto metrov nižje je gruča Omancev juckala in pljuskala, še malce nižje pa je oče na počitnice pripeljal svoje štiri otročke. SPoznala sva se z enimi in z drugimi. Prvi so nama prinesli topel masala čaj, drugi pa le pozdrave in prijeten klepet.
Ko so še zadnjič včeraj zapele mošeje (beri: okoli 19:30), sva pogumno legla, vzela v roke knjigo in zaspala. My ass. Katka ga je glatko zadrnjohala po pol ure, jaz pa sem v upanju na zaspanost štel čivke nekega insekta, a obupal nekje čez 500. Ko je temperatura ob enih zjutraj padla na prijetnih 15º, je tudi mene pobralo. Pobralo do rahlo neprijetnih 9º, ki jih je prinesla 7. ura zjutraj.
Danes kaže, da bo še za odtenek hladneje. Po dobro izkoriščenem dnevu sva se še dobro najedla, dobro postlala in sedaj dobro kaže, da bova kmalu popadala v … na samonapihljive blazine.
Ne mine dan, da naju ne bi nekdo nečesa častil. Počutiva se noro varno in zelo dobrodošlo. Ker je turistov še vedno malo, jih domačini še niso naveličani.
Jutri se povzpema na bližnje gorovje in pozdraviva sonce.
