Včeraj sva bila pogumna! 🙂 Po nekaj dneh “prevžekovanja” avokada, čebule in paradižnikov, sva na ulici najine vasice Wete na severu otočka Pemba, odkrila mini stojničko s pečenimi hobotnicami. Narezane so bile na nekaj centimetrov dolge koščke, levo od njih je bila rdeča sol, desno pa pekoča omakica.
“Karibu, karibu,” naju je povabil gospod, ki je bil star nekje med 15 in 75. Dobrodošla! In sva došla dobro. Vsak svoj zobotrebec v roke in akcija. Pikala, tunkala, žvečila. Brez besed.
In ko je minila ena urica, sva se kao nedolžno vprašala, bolj pritrdila: “Saj tiste hobotnice so bile vredu, ne?”
Vsako jutro, ko se zbudim brez driske in urgentnega siljenja na bruhanje, me oblije val sreče. Danes pa še posebej. Pa ne za to, ker bi se pretirano bal te kolere. Predvsem zato, ker vem, da lahko danes še bolj napadem tiste hobotničke! 🙂
Mineva najin tretji dan na otočku Pemba. Ravno ta trenutek čakava fanta, s katerim sva v polomljeni angleščini včeraj popoldan sklenila dogovor, da naju danes pelje na dve uri oddaljen otoček Misali. Menda eden draguljev za snorklanje na celotni afriški obali. Tudi kosilo naj bi prinesel in ga spekel na otoku. No … Lahko pa da smo se zmenili, da bo za lokalno šolo kupil zemljevid otoka Misali in da bo svoji prababici, ki živi dve uri stran pripravil super kosilo za njen 55. rojstni dan. Ne bova vedela do zadnjega. 🙂
