Tole spodaj je bila najina soba dve noči nazaj. Prišla v mesto Bububu. Naglas na drugem zlogu. Dve urici iz najbolj severne plaže na otoku, lačna, smrdeča. “Je tu kakšen hotel?”, vprašava prvega. “Ni.” Hodiva ob cesti gor in dol, kot da bi čakala, če se naju bo kdo usmilil. Seveda se ni. In sva zavila k prvi hiši, ki je bila obarvana v Bob Marley barve. “Žal, prenočišča imamo samo za lokalce.” Hm. “Pa midva sva lokalca!” Smeh. In naju povabi dalje. 10 $ za sobo. Good enough. 🙂
Ampak se je splačalo. Popikana od komarjev (inshallah, da niso malarični), še bolj smrdeča kot prejšnji večer (tuš je bil simboličen) ter s praznima želodčkma in polnim debelim črevesom z močnim pritiskom na sfinkter, sva prispela na najin naslednji cilj. Do enega najbolj fensišmensi resortov na Zanzibarju. ZanziResort. “Vaju čaka vila s privatnim bazenom in lastno plažo!” Komarji z malarijo zalette se u rit! Ne dobesedno, prosim. 🙂
Živela sva na 200 kvadratih (cca 10-krat več, kot jih posedujeva v Ljubljani), imela sva svojega butlerja, zajtrk ob bazečnku, večerjo s pogledom na sončni zahod, delujoč tuš, sito školjko, prijetno trdo posteljo, klimo. Mislim, dva sva šla pod tuš vsaj petkrat.
Ko nama človek ponudi takšen prst, ga oblizujeva do kosti. In tako sva tudi v tej najini vili in na najinem pomolčku preživela vseh 22 ur. Kopat v bazenček, fotkat na pomol, jest, pod tuš, mal lupčkat (rawr!), jest, kakat, jest, na pomol, v bazen in počakat na večerjo …
Ta trenutek sediva v mini lokalčku ob letališču. Jaz pijem pivo, Katka pije kokakolo (Ta Coca-cola je zate Eunice). Čakava na frčoplan do otočka Pemba, severno od glavnega otoka. Za moj okus in objektivno velikost letala veter piha maaaaalce premočno, da bi se čisto sprostil. 🙂
p.s. Če koga mika Zanzibar, imajo na Izlet na dlani super akcijo. Počekira tukaj!
p.s.s. Se opravičujem za tipakrske napake. V bistvu mi je zanje vseeno. Ker imam pivo. In pivo je veliko bolj pomembno! 🙂
