“6 milijonov,” je rekel, ko smo z nekaj vljudnostnimi frazami prebili led. “6 milijov, vse vključeno.”
“Taksi, ladja, čoln, prenočišče, hrana, vodenje, nosači? Vse?”
“Vse. Zaupaj mi … brother.”
In sva dobila vodnika. Levi. Ime mu je Levi. Fant je star 23 let in ima dve leti staro punčko. Žena ga je zapustila po tem, ko se je za en mesec v džungli izgubil s simpatično Brazilko, kar je kasneje “brihtno” okronal s tem, da je srednje ime punčke enako imenu te južnoameričanke.
Siberut, otok preko horiozonta katerega še nikoli ni segel pogled nekaj deset tisoč Mentawajcev, ki so se raje kot v umetno ustvarjene vasice in governmental houses, zatekli globoko v pragozd, je bil najin prvi cilj. Velik trajekt, ki bolj kot prevažanju vozil služi za prevoz ogromnih količin riža, sladkorja, razancev, kave, piškotov, vode in bencina iz celine na otok ter banan in kakava v obratno smer, je s hitrostjo 12 km/h po dolgi, bolj malo prespani noči, končno dosegel dolg pomol, ki mu domačini pravijo kar pristanišče.
“Vse vredu, brat?” me je vprašal že na vsezgodaj.
“Vse vredu, brez skrbi.”
Pograbila sva nahrbtnike, se skobacala z visokih pogradov, ki so naju prisilili v nenamerne spolne odnose z močnimi neonskimi lučmi tik pod stropom, si čez ramena poveznila še vrečo riža in dvojne visoke gumijaske škornje, ljubkovalno imenovane batafukerji, in slavnostno položila stopala na otok … Siberut.
Iz pristanišča se na vsako stran otoka vijejo ozke, z lesenimi palicami, blatom in kamenjem zakrpane cestice. Le nekaj zgubanih dostavnih kamijonov in kakšnih deset več motorjev je razvažalo nekaj sem, nekaj tja. Naju pa k najinemu vodniku domov.
“Kakše je torej plan?” sem ga vprašal že gotovo desetič. Vsakič znova sem namreč zvedel kaj novega, vsakič znova je bil kakšen delček enotedenskega plana pohajkovanja po džungli spremenjen. Vsakič znova me je nekaj zmotilo, pa na to nisem uspel pokazati s prstom.
“Torej, danes bomo v eni vasici, jutri pa pridejo do nas sem in se nato vrnemo nazaj k bratu od mojega očeta, da prinesejo hrano in potem počakamo tukaj, nakar pojutrišnjem gremo šest ur po džungli in pridemo do vasi.”
Skratka. Nič jasno. In tako sem prvo noč, na še kar mehkih tleh v njegovi leseni hiši v vesici nekaj kilometrov stran od morja, preživel obdan z mislimi “Bo kupil hrano?”, “Je bo dovolj?”, “Kaj smo pozabili?”, “Sva plačala preveč?”, “Kdo je naš nosač?”, “Kdaj pride?”, “Imamo dovolj tobaka in cigaret?” …
In še preden sem dobro zaspal, naju je jalov poksus kikirikanja brcnil v dolg lesen čoln in naju skupaj z vodnikom, dvema mladima fantoma in s 15 kilogrami riža, nekaj cigareti, sladkorjem, čajem in kavo pognal po od včerajšnjega dežja blatni reki navzgor v osrčje otoka. Mimo v vodo namočenih debel drevesa sago, plantaž banan in kakava, drobnih bambusovih kočic s prašiči. Mimo domačinov, ki so se iz vasi podali na dolgo vožnjo do pristanišča. Mimo vseh radovednih pogledov malčkov, ki so nama v razcapanih majicah mahali z obale.
“Vse vredu, brat?”, se je, da bi preglasil motor čolna, glasno drl za mojim hrbtom.
“Seveda,” sem odgovarjal pridno.
“Boš cigaret?”
“Bom, seveda. Hvala.”
Pomembna opomba. Na tem mestu se je začela moja enotedenska kariera verižnega kadilca.
Po dobri urici prijetne vožnje, smo se ustavili sredi ničesar. Dobesedno. Naprej reka, nazaj reka. Na desno blato in dalje neprehodno rastje. Na levo nič drugače.
“Počakajta me tukaj,” nama je rekel po tem, ko je poskus priklica ljudi z gozda z lesenimi tolkalom propadel. “Pridem takoj nazaj.”
In takoj je zelo relativno prislovno določilo časa. Pa sva čakala. In čakala. In ker bo ta prispevek predolg, če to napišem še tolikokrat, kot si to zasluži, grem raje naprej. Po kakšni urici, ko sva v družbi 5-letnega fantiča čakala, da se najin vodnik in njegov prijatelj vrneta iz gozda, sem v daljavi reke zaslišal motor čolna. In kmalu še nekaj globokih moških glasov. Vklikov. Vriskov. Motor je ugasnil in kmalu so se nama v leseni hiški ob reki pridružili ta in ta. Pa še ta. Pa oni, ki je bratranec od tega in njegov svak. Pa ta stric. Stric s puško. In njegov oče ter dva njegova vnuka vsak s svojo mačeto.
“Uuuua!” so se drli mimo naju. “Uaaaaa!”
Midva pa seveda pri miru. Predvsem zaradi neustrašnega dvojca puška-mačeta. Jebemti. Te zadeve v nepravih rokah niso ravno varne.
“Bo kar bo,” sem si rekel.” In je bilo.
“Bosta čaj?” se je prej zguban mrk obraz raztegnil v prijazen črvivozobi nasmeh.
“Seveda, bi, ja,” sva odgovorila in srce iz hlač pognala nazaj na svoje mesto. “Muoba ube?” sem iz pete potegnil nekaj mentawajskih besed in mu ponudil cigaret.
Naš cilj tega dne je bila uma, lesena hiša sredi gozda, do katere bi naj hodili dve uri, a smo pot zmogli v neverjetnih 15 minutah. Hiša, razdeljeva v tri enakovredno velike prostore (groba ocena: 12 x 12 metrov vsak prostor), dekorirana z začudenimi lobanjami opic in zloveščemi lobanjami divjih prašičev. S sulicami in loki, z bobni iz pitonove kože, s kostmi zvezanimi v šopke, z dolgimi ostrimi mačetami … in prijaznimi obrazi Petrusa, njegove žene in njegovih otrok, pa njegovega očeta in mame že globoko v zimi svojega življenja in že krepko prek novega leta svojih zob.
“Aluwita, aluwita,” se pozdravimo in stisnem potetovirano roko. Pogledam proti potetoviranim licem, potetoviranim prsim, nogam. Vzorci, ki so na tem gospodu in gospe že nekaj desetletij me hkrati strašijo in dajejo upanje. Me svarijo in mi hkrati govorijo, da je to človek v svoji prvobitni obliki. Obliki, kjer je vsak človek dober.
Danes bomo prespali tukaj, nama ob cigaretu po večerji sporoči Levi in mrežo proti komarjem povezne prek desk, pod katerimi se v blatu valjajo Petrusovi prašički. Trdo je, a prijetno. Ko po hitrem sončnem zahodu na džunglo pade tema, se oglasijo dolby surround črički, žabe, kobilice in ostala bitjeca, za katera bom hvaležen, če mi nikoli ne poveste, katera so bila.
(se nadaljuje … ja, ubistvu že pišem nov prispevek, tako da bo precej kmalu :))
